Exo 13 | SloChraska | STEP | In govoril je Gospod Mojzesu, rekoč:

Exodus 13

13. Poglavje

1 In govoril je Gospod Mojzesu, rekoč: 2 Posveti meni vse prvorojeno, vse, kar predre maternico med sinovi Izraelovimi, od človeka do živali: moje bodi. 3 In Mojzes je govoril ljudstvu: Spominjajte se tega dne, katerega ste šli iz Egipta, iz hiše sužnosti, zakaj z mogočno roko vas je izpeljal Gospod odtod; in nič kvašenega ne smete jesti. 4 Današnjega dne, v mesecu Abibu, odhajate. 5 In ko te privede Gospod v deželo Kanaancev in Hetejcev in Amorejcev in Hevejcev in Jebusejcev, za katero je bil prisegel očetom tvojim, da ti jo dá, deželo, ki v njej teče mleko in med: tedaj opravljaj to službo v temle mesecu. 6 Sedem dni boš jedel opresnike, in sedmi dan bo praznik Gospodu. 7 Opresniki se bodo jedli sedem dni, in ne sme biti pri tebi nič okvašenega in ne sme biti pri tebi nič kvasu v vseh krajih tvojih. 8 In oznaniš ta dan sinu svojemu, rekoč: Delam to zaradi tega, kar je meni storil Gospod, ko sem šel iz Egipta. 9 In to ti bodi v znamenje na roki tvoji in kakor spominski list med tvojimi očmi, zato da bode zakon Gospodov v ustih tvojih: zakaj z mogočno roko te je peljal Gospod iz Egipta. 10 Zatorej izpolnjuj to postavo v času za to določenem, leto za letom. 11 In ko te privede Gospod v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in očetom tvojim, in ko ti jo dá, 12 tedaj odmeni vse, kar predre maternico, Gospodu; tudi vsakega prvenca živine, ki jo boš imel, moškega spola, daj Gospodu. 13 A vsakega prvenca od osla odkupi z jagnjetom, če ga pa ne odkupiš, zlomi mu šijnjak; tudi odkupi vse prvorojence ljudi med sinovi svojimi. 14 In če te v prihodnjih časih vpraša sin tvoj, rekoč: Kaj pomeni to? mu odgovori: Z roko mogočno nas je peljal Gospod iz Egipta, iz hiše sužnosti. 15 In ker je bil Faraon trdovraten in nas ni hotel izpustiti, je Gospod udaril vse prvorojence v Egiptovski deželi, od prvenca človeka do prvorojene živali: zato darujem Gospodu vse prvence samce, vse prvorojence izmed otrok svojih pa odkupujem. 16 In to ti bodi za znamenje na roki tvoji in kakor bi viselo za spomin med tvojimi očmi; zakaj s premogočno roko nas je peljal Gospod iz Egipta. 17 In zgodilo se je, ko je Faraon odpustil ljudstvo, da jih Bog ni peljal po poti skozi Filistejsko deželo, čeprav je bila blizu; rekel je namreč Bog: Morda bi bilo ljudstvu žal, ko bi videli vojno; in bi se povrnili v Egipt. 18 Ampak Bog jih je obrnil na pot preko puščave k Rdečemu morju; in sinovi Izraelovi so šli oboroženi iz dežele Egiptovske. 19 In Mojzes je vzel kosti Jožefove s seboj, kajti on je s prisego zavezal sinove Izraelove, rekoč: Gotovo vas obišče Bog; odnesite potem kosti moje odtod s seboj! 20 In odrinili so iz Sukota, in taborili so v Etamu, kraj puščave. 21 In Gospod je šel pred njimi, po dnevi v oblakovem stebru, da bi jih vodil po poti, po noči pa v ognjenem stebru, da bi jim svetil: tako so mogli potovati po dne in po noči. 22 Nikoli se ni umaknil oblakov steber po dnevi, ne ognjeni steber po noči izpred ljudstva.