Genesis 24

24. Poglavje

1Abraham pa je bil starček prileten, in Gospod je bil blagoslovil Abrahama v vsem. 2In veli Abraham hlapcu svojemu, najstarejšemu hiše svoje, ki je bil nad vsem, kar je bilo njegovega: Položi, prosim, roko svojo pod ledje moje, 3da te zavežem s prisego pri Gospodu, Bogu nebes in Bogu zemlje, da ne vzameš žene sinu mojemu izmed hčer Kanaancev, med katerimi bivam; 4ampak da pojdeš v mojo deželo in k sorodovini moji in vzameš ženo sinu mojemu Izaku. 5A hlapec mu reče: Morda ne bo hotela tista ženska iti z menoj v to deželo; ali naj popeljem sina tvojega nazaj v ono deželo, odkoder si prišel? 6Abraham pa mu reče: Varuj se, da ne popelješ nazaj tja sina mojega! 7Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše očeta mojega in iz rojstne dežele moje in ki mi je govoril in ki mi je prisegel, govoreč: Semenu tvojemu dam to deželo, on pošlje angela svojega pred teboj, da vzameš odondod ženo mojemu sinu. 8Ako bi pa ženska ne hotela iti s teboj, bodeš prost te zarotitve moje; samo sina mojega ne vodi tja nazaj. 9Hlapec torej položi roko svojo pod ledje Abrahama, gospodarja svojega, in mu priseže za to reč. 10Nato vzame hlapec deset izmed velblodov gospoda svojega, da odpotuje; in imel je vsakršno blago gospodarja svojega v roki svoji; in vstane in odpotuje v Mezopotamijo, v mesto Nahorjevo. 11In ustavil se je z velblodi zunaj mesta zraven vodnjaka ob večernem času, ko hodijo ženske vodo zajemat. 12In reče: O Gospod, Bog Abrahama, gospoda mojega, stóri, prosim, da se mi posreči danes, in izkaži milost gospodu mojemu Abrahamu. 13Glej, stojim pri studencu, in hčere prebivalcev tega mesta bodo hodile vodo zajemat. 14Zgodi se naj, ko porečem kateri deklici: Nagni mi, prosim, vrč svoj, da pijem; in ona odgovori: Pij, pa še velblodom tvojim bom dala piti, da bode ta, ki si jo določil hlapcu svojemu Izaku, in po tem spoznam, da izkazuješ milost gospodu mojemu. 15Zgodi se pa, še preden je dogovoril, da pride, glej, Rebeka, ki se je bila rodila Betuelu, sinu Milke, žene Nahorja, brata Abrahamovega, z vrčem svojim na rami. 16Deklica ta pa je bila silno lepe postave, devica, ki je mož ni bil spoznal. In ona gre doli k studencu, napolni vrč in stopa gori. 17Priteče ji torej hlapec naproti in reče: Daj mi, prosim, malo piti iz svojega vrča. 18In ona reče: Pij, gospod moj! In urno izpusti vrč čez roko svojo in mu da piti. 19In ko mu je dala piti, reče: Tudi velblodom tvojim zajmem, dokler se ne napojé. 20In urno izprazni vrč v korito in zopet hiti k vodnjaku zajemat, in zajme vsem velblodom njegovim. 21In mož jo strmé opazuje in molči, da bi spoznal, ali je srečno storil Gospod pot njegovo ali ne. 22Zgodi se pa, ko so se velblodi napili, da izloži mož zlat obodec, ki mu je bilo teže pol sekla, in za roke njene dve zapestnici, katerih teža je bila deset seklov zlata, 23in veli: Čigava hči si? povej mi, prosim. Je li v hiši očeta tvojega nam za prenočišče prostora? 24In ona mu reče: Hči sem Betuela, sina Milkinega, ki ga je porodila Nahorju. 25Reče mu še: Tudi slame in krme je dosti pri nas, pa tudi za prenočišče prostora. 26Tedaj se mož prikloni in moli Gospoda 27ter reče: Hvaljen bodi Gospod, Bog gospoda mojega Abrahama, ki ni opustil milosti in zvestobe svoje do gospodarja mojega; mene je spremil Gospod na potu v hišo sorodnikov gospodarja mojega. 28Poteče torej deklica in sporoči vse to v hiši matere svoje. 29Rebeka pa je imela brata, ki mu je bilo ime Laban; in Laban poteče k tistemu možu ven k studencu. 30To pa se je zgodilo, ko je videl obodec in zapestnici okoli rok sestre svoje in ko je slišal besede Rebeke, sestre svoje, govoreče: Tako mi je govoril tisti mož. Pride torej k možu, ki je, glej, stal pri velblodih poleg studenca. 31In reče: Pridi noter, blagoslovljenec Gospodov, kaj bi stal zunaj? saj sem pripravil hišo, in prostora je velblodom. 32In mož pride v hišo. In Laban razpravi velblode ter jim da slame in krme, in vode, da se umijejo noge njegove in noge mož, ki so bili ž njim. 33Ali ko so mu postavili, da bi jedel, reče: Jedel ne bom nikakor, dokler ne povem svojih reči. In reče Laban: Govóri! 34Tedaj reče: Hlapec sem Abrahamov. 35Gospod pa je blagoslovil gospodarja mojega silno, da je postal velik; dal mu je namreč čred in goved, srebra in zlata, hlapcev in dekel, velblodov in oslov. 36Vrhutega je rodila Sara, žena gospoda mojega, sina mojemu gospodu, ko se je bila postarala, in gospod mu je dal vse, kar ima. 37S prisego pa me je zavezal gospod moj, govoreč: Ne vzemi sinu mojemu žene izmed hčer Kanaancev, v katerih deželi jaz bivam. 38Ampak na dom očeta mojega potuj in k rodovini moji, da vzameš ženo mojemu sinu. 39Ko sem pa rekel gospodu svojemu: Morda ona ženska ne bo hotela iti z menoj, 40mi reče: Gospod, pred čigar obličjem sem vedno hodil, pošlje angela svojega s teboj, in srečno stori tvojo pot, da vzameš ženo sinu mojemu iz rodovine moje in iz hiše očeta mojega. 41Tedaj bodeš prost zarotitve moje, ko prideš k rodovini moji; in če ti je ne dado, bodeš oproščen zarotitve moje. 42Prišel sem torej danes k studencu in rekel: Gospod, Bog gospoda mojega Abrahama, o, da bi res srečno storil pot mojo, po kateri hodim! 43Glej, pri studencu stojim; zgodi se naj, da devica, ki pride zajemat vodo in ji porečem: Daj mi, prosim, piti malo vode iz svojega vrča, 44in ona mi odgovori: Pij, in tudi velblodom tvojim zajmem, da ona bodi žena, ki jo je Gospod določil sinu gospodarja mojega. 45Še nisem končal govoriti v srcu svojem, ko, glej, izide Rebeka z vrčem svojim na rami in gre doli k studencu in zajme. Rekel pa sem ji: Daj mi piti, prosim. 46Ona urno spusti vrč svoj z rame in reče: Pij, pa še velblodom tvojim bom dala piti. In ko sem se napil, dala je piti tudi velblodom mojim. 47Zato sem jo vprašal, govoreč: Čigava hči si? In reče: Hči Betuela, sina Nahorjevega, katerega mu je rodila Milka. In del sem ji tisti obodec za lišp njenega obraza in zapestnice na roke njene. 48In priklonil sem se in molil Gospoda in hvalil sem Gospoda, Boga gospodarja mojega Abrahama, ker me je vodil po pravem potu, da dobim hčer brata gospoda svojega za njegovega sina. 49Sedaj torej, če vas je volja, milost in zvestobo izkazati gospodu mojemu, mi povejte; če pa ne, mi povejte, da krenem na desno ali na levo. 50In odgovorita Laban in Betuel ter rečeta: Od Gospoda je izšla ta reč, ne moreva ti reči slabega ali dobrega. 51Glej, Rebeka ti je na voljo, vzemi jo in odidi, in žena bodi sinu gospodarja tvojega, kakor je govoril Gospod. 52In ko je slišal hlapec Abrahamov njune besede, se prikloni pred Gospodom do tal. 53In hlapec seže po dragotine srebrne in dragotine zlate ter oblačila in jih izroči Rebeki; enako dá dragocenosti bratu njenemu in materi njeni. 54Nato so jedli in pili on in možje, ki so bili ž njim, in so prenočili. Zjutraj pa, ko vstanejo, reče: Pustite me k mojemu gospodu. 55Reče pa brat njen in mati njena: Naj ostane deklica še pri nas nekaj dni, vsaj deset; potem odpotuje. 56Reče jima on: Ne mudite me, ker je Gospod srečno storil pot mojo; pustite me, da grem k svojemu gospodu. 57Tedaj reko: Pokličimo deklico in poprašajmo, kaj ona poreče. 58In pokličejo Rebeko in ji reko: Hočeš li iti s tem možem? Ona pa reče: Pojdem. 59In pustili so z doma Rebeko, sestro svojo, in dojnico njeno s hlapcem Abrahamovim in z možmi njegovimi. 60In blagoslove Rebeko, govoreč ji: Ti sestra naša, bodi mati tisočkrat desettisočem, in v last naj bodo semenu tvojemu vrata sovražnikov njegovih. 61Rebeka pa vstane in dekle njene ter sedejo na velblode, da bi šle z možem. In hlapec vzame Rebeko in odpotuje. 62Izak pa je ravno prišel s pota k vodnjaku Lahajroju; bival je namreč v južni strani. 63In Izak je šel premišljat po polju, ko se je večerilo; in ko povzdigne oči in pogleda, glej velblode, ki so se bližali. 64In Rebeka povzdigne oči in zagleda Izaka, in spusti se doli z velbloda. 65In reče hlapcu: Kdo je oni mož, ki prihaja po polju nam naproti? In hlapec reče: Ta je gospod moj. Ona pa vzame zagrinjalo svoje ter se pokrije. 66Tedaj pove hlapec Izaku vse, kar je bil opravil. 67In Izak jo pelje v šator Sare, matere svoje, in vzame Rebeko, da mu bode žena, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po materi svoji.