Luke 1

1. Poglavje

1Ker so že mnogi poskusili spisati poročilo o dogodkih, ki so med nami popolnoma izpričani, 2kakor so nam jih izročili tisti, ki so od začetka vse sami videli in so bili služabniki besede, 3namenil sem se tudi jaz, ko sem vse od začetka skrbno izprašal, po vrsti to pisati tebi, častiti Teofil, 4da spoznaš resničnost besed, v katerih si bil poučen. 5Bil je v dneh Heroda, kralja judejskega, duhovnik po imenu Zaharija, iz vrste Abijeve, in ženo je imel iz hčerá Aronovih, in ime ji je bilo Elizabeta. 6Bila sta pa oba pravična pred Bogom, živeč po vseh zapovedih in postavah Gospodovih brez madeža. 7In nista imela otrok, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se že bila postarala. 8Zgodi se pa, ko je po redu vrste svoje opravljal duhovsko službo pred Bogom, 9da ga zadene žreb, naj zažge kadilo, ko vstopi v svetišče Gospodovo. 10In vsa množica ljudstva je bila zunaj in je molila ob uri kajenja. 11Prikaže pa se mu angel Gospodov, stoječ na desni strani kadilnega oltarja. 12In Zaharija se ustraši, ko ga zagleda, in groza ga obide. 13Angel mu pa reče: Ne boj se, Zaharija, kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti porodi sina, in imenuj ime njegovo Janez. 14In on ti bo v radost in veselje, in veliko se jih bo radovalo rojstva njegovega. 15Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil in s svetim Duhom bo napolnjen že od materinega telesa. 16In veliko sinov Izraelovih bo izpreobrnil h Gospodu, njih Bogu. 17Pojde namreč pred njim v duhu in moči Elijevi, da obrne srca očetov k otrokom in nepokorne k razumnosti pravičnih, da postavi Gospodu ljudstvo pripravljeno. 18Pa reče Zaharija angelu: Po čem naj spoznam to? Jaz sem vendar starec in moja žena je že priletna. 19In angel odgovori in mu reče: Jaz sem Gabriel, ki stojim pred obličjem Božjim in sem poslan, naj govorim s teboj in ti oznanim to veselo vest. 20In glej molčal boš in ne boš mogel govoriti do dne, ko se to zgodi, ker nisi veroval besedam mojim, ki se izpolnijo v svojem času. 21In ljudstvo je čakalo Zaharija, in čudili so se, da se tako dolgo mudi v svetišču. 22Ko pa pride ven, ne more jim govoriti, in spoznajo, da je videl prikazen v svetišču; a on jim le namigava in ostane nem. 23In zgodi se, ko se dopolnijo dnevi službe njegove, da odide na dom svoj. 24A po teh dneh spočne Elizabeta, žena njegova, in se skriva pet mesecev, 25govoreč: Tako mi je storil Gospod v dneh, ko se je ozrl name, da me reši sramote moje med ljudmi. 26V šestem mesecu pa pošlje Bog angela Gabriela v mesto galilejsko, ki mu je ime Nazaret, 27k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija. 28§ In angel pride k njej in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami. 29Ona pa se prestraši besede njegove in premišljuje, kakšen bi bil ta pozdrav. 30In angel reče: Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. 31In glej, spočela boš v telesu in rodila sina, in imenuj ime njegovo Jezus. 32Ta bode velik in Sin Najvišjega se bo imenoval; in Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, očeta njegovega, 33in kraljeval bo v hiši Jakobovi vekomaj in kraljestvu njegovemu ne bo konca. 34Marija pa reče angelu: Kako bo to, ko moža ne poznam? 35In angel odgovori in ji reče: Sveti Duh pride nadte in moč Najvišjega te obsenči; zato se bo Sveto, ki se porodi, imenovalo Sin Božji. 36In glej Elizabeta sorodnica tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svoji; in ta mesec je šesti njej, ki jo imenujejo nerodovitno. 37Kajti nobene besede ne bo pri Bogu, ki se ne bi mogla izpolniti. 38Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgodi se mi po besedi tvoji! In angel odide od nje. 39Odpravi pa se Marija te dni in gre jadrno v gore, v mesto Judovo, 40ter pride v hišo Zaharijevo in pozdravi Elizabeto. 41In zgodi se, ko začuje Elizabeta pozdrav Marijin, da zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni svetega Duha 42in zakliče z močnim glasom in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega. 43In odkod meni to, da je prišla Gospoda mojega mati k meni? 44Kajti, glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, je veselja zaigralo dete v telesu mojem. 45In blagor ji, ki je verovala, ker se dopolni, kar ji je rekel Gospod. 46In Marija reče: Duša moja poveličuje Gospoda, 47in duh moj se je razveselil v Bogu, Zveličarju mojem, 48ker se je ozrl na nizkost dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, 49ker mi je storil velike reči on, ki je mogočen, in sveto je ime njegovo, 50in usmiljenje njegovo traja od roda do roda tistim, ki se ga bojé. 51Pokazal je moč z roko svojo, razkropil je ošabne v misli njih srca. 52Pahnil je mogočnike s prestola in ponižne je povišal. 53Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne. 54Sprejel je Izraela, hlapca svojega, da se spomni usmiljenja svojega, 55Kakor je govoril očetom našim, Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj. 56Marija pa ostane pri njej kake tri mesece, in se vrne na svoj dom. 57A Elizabeti se dopolni čas, da porodi, in rodi sina. 58In njeni sosedje in sorodniki zaslišijo, da je poveličal Gospod usmiljenje svoje na njej, in se radujejo ž njo. 59In zgodi se osmi dan, da pridejo obrezovat dete in ga kličejo po imenu očeta njegovega, Zaharija. 60A mati njegova odgovori in reče: Ne, ampak Janez se bo imenoval. 61In reko ji: Saj ni nikogar v sorodstvu tvojem, ki bi mu bilo tako ime. 62In pomignejo očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali. 63In veli si dati tablico in napiše takole: Janez mu je ime. In vsi se začudijo. 64In pri tej priči se odpro usta njegova in jezik se mu razveže, in govori, hvaleč Boga. 65In strah obide vse njih sosede in po vsem Judejskem pogorju se pripoveduje o vseh teh rečeh. 66In vsi, ki jih slišijo, si jih vtisnejo v srce, govoreč: Kaj neki bo iz tega deteta? Zakaj roka Gospodova je bila ž njim. 67In Zaharija, oče njegov, se napolni svetega Duha in prorokuje, govoreč: 68Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ki je obiskal ljudstvo svoje in mu pripravil odrešenje, 69in nam povzdignil rog zveličanja v hiši Davida, služabnika svojega, 70(kakor je govoril z usti svetih prorokov svojih, ki so bili od nekdaj), 71rešitev od sovražnikov naših in iz rok vseh, ki nas mrze; 72da izkaže usmiljenje očetom našim in se spomni svete zaveze svoje, 73prisege, ki jo je prisegel Abrahamu, očetu našemu, 74da nam bo dal, da mu, rešeni iz rok sovražnikov svojih, služimo brez straha 75v svetosti in pravičnosti pred njim vse svoje žive dni. 76In ti, dete, se boš imenovalo prorok Najvišjega; kajti pojdeš pred obličjem Gospodovim, da mu pripraviš poti 77in daš ljudstvu njegovemu spoznanje zveličanja, ki je v odpuščenju njih grehov, 78po prisrčnem usmiljenju Boga našega, po katerem, nas je obiskal Vzhod z višave, 79da obsije tiste, ki sedé v temi in v senci smrti, da vodi noge naše na pot miru. 80Dete pa je raslo in se krepilo v duhu, in v puščavi je bilo do dne, ko se pokaže Izraelu.