Luke 10

10. Poglavje

1Potem pa izvoli Gospod še drugih sedemdeset in jih pošlje po dva in dva pred obličjem svojim v vsako mesto ali kraj, kamor je imel sam priti. 2In pravil jim je: Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo; prosite Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo. 3Pojdite! Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obuvala, in nikogar na poti ne pozdravljajte. 5V katerokoli hišo pa pridete, najprej recite: Mir tej hiši! 6In če je tu sin miru, bo počival mir vaš na njem; če pa ne, se vrne zopet k vam. 7A v tej hiši ostanite in jejte in pijte, kar imajo; kajti vreden je delavec plačila svojega. Ne prehajajte iz hiše v hišo. 8In v katerokoli mesto pridete in vas sprejmo, jejte, kar vam postavijo, 9in ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim pravite: Približalo se je k vam kraljestvo Božje. 10A v katerokoli mesto pridete in vas ne sprejmo, pojdite na ulice njegove in recite: 11Tudi prah iz vašega mesta, ki se nam je nog prijel, otresamo na vas; toda vedite to, da se je približalo kraljestvo Božje. 12Pravim vam, da bo Sodomi tisti dan laže nego temu mestu. 13Gorje ti, Korazin! gorje ti, Betsaida! zakaj, ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili čudeži, ki so se zgodili v vaju, bi se bila davno, v raševniku in pepelu sedeč, izpokorila. 14Ali Tiru in Sidonu bo laže na sodbi nego vama. 15In ti, Kafarnavm, ali nisi bil povzdignjen do neba? a pahnjen boš do pekla! 16Kdor vas posluša, mene posluša, in kdor vas zaničuje, mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je poslal. 17Vrnejo se pa sedemdeseteri z veseljem, govoreč: Gospod, tudi zli duhovi so nam pokorni v imenu tvojem. 18On pa jim reče: Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk. 19Glejte, dal sem vam oblast, stopati na kače in škorpijone, in oblast nad vso silo sovražnikovo, in nič vam ne bo škodovalo. 20Toda tega se ne veselite, da so vam duhovi pokorni; veselite se marveč, da so imena vaša zapisana v nebesih. 21V tisto uro se razveseli Jezus v svetem Duhu in reče: Hvalim te, Oče, Gospodar neba in zemlje! da si to skril modrim in razumnim in razodel nedoraslim; da, Oče, ker tako je bila volja tvoja. 22Vse mi je izročil Oče moj, in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Oče, in kdo je Oče, razen Sin in komurkoli hoče Sin razodeti. 23In obrnivši se k učencem posebe, reče: Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite. 24Kajti pravim vam, da je veliko prorokov in kraljev želelo videti, kar vi vidite, a niso videli, in slišati, kar vi slišite, a niso slišali. 25In glej, učenik postave vstane in izkušajoč ga, reče: Učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje? 26On pa mu reče: V zakonu kaj je pisano? kako bereš? 27On pa odgovori in reče: „Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje in iz vse pameti svoje, bližnjega svojega pa kakor samega sebe“. 28Pa mu reče: Prav si odgovoril; to delaj, in živel boš. 29On pa, hoteč samega sebe opravičiti, reče Jezusu: In kdo je moj bližnji? 30Jezus odgovori in reče: Neki človek je šel iz Jeruzalema doli v Jeriho in zajde med razbojnike, ki ga tudi slečejo in ranijo ter odidejo, pustivši ga napol mrtvega. 31Po naključbi pa pride neki duhovnik doli po tisti poti, in ko ga vidi, gre mimo. 32Enako pa pride tudi levit na tisto mesto in ko ga vidi, gre mimo. 33Neki Samarijan pa, ko je tod potoval, pride do njega, in ko ga ugleda, se mu zasmili, 34in pristopi ter mu obveže rane in vlije vanje olja in vina; in posadivši ga na svoje živinče, ga pripelje v gostilnico in poskrbi zanj. 35Drugi dan pa vzame dva denarja iz mošnje in da gostilničarju in mu reče: Skrbi zanj, in karkoli več potrošiš, ti poplačam jaz, kadar se vrnem. 36Kdo od teh treh, meniš, je bil bližnji temu, ki je zašel med razbojnike? 37On pa reče: Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje. Jezus mu pa veli: Pojdi, tudi ti delaj enako! 38Ko pa potujejo dalje, pride on v neko vas; a žena, po imenu Marta, ga sprejme v hišo svojo. 39In ta je imela sestro, ki se je imenovala Marija, ki je tudi sedla k nogam Gospodovim in je poslušala besedo njegovo. 40A Marta je bila zadržana, ker si je dala veliko opravka s postrežbo; ter pristopi in reče: Gospod, ali ti nič ni mar, da me je moja sestra samo pustila, da strežem? Reci ji torej, naj mi pomaga! 41Gospod pa odgovori in ji reče: Marta, Marta, skrbiš in trudiš se za mnogo; 42le eno pa je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki se ji ne odvzame.