Genesis 18
18. Poglavje
1Gospod a se mu je prikazal ▼▼[Leta 1898 pred Kristusom.]
na Mamrejevih ▼▼Mamrejevih…: hebr. Mamrejevi ravnini.
ravninah, on pa je sedel pri šotorskih vratih, v vročini dneva 2in povzdignil svoje oči in pogledal in glej, pri njem so stali trije možje in ko jih je zagledal, je stekel od šotorskih vrat, da jih sreča in se priklonil proti tlom 3ter rekel: „Moj Gospod, če sem torej našel naklonjenost v tvojih očeh, te prosim, ne odidi proč od svojega služabnika. 4Naj bo prineseno, prosim te, nekaj vode in umijte svoja stopala in se spočijte pod drevesom 5in prinesel bom grižljaj kruha in potolažite ▼▼potolažite: hebr. potešite.
svoja srca. Nató boste šli dalje, kajti zato ste prišli k svojemu ▼▼k svojemu…: hebr. mimo služabnika.
služabniku.“ In rekli so: „Stôri tako, kakor si rekel.“ 6Abraham se je podvizal v šotor k Sari ter ji rekel: „Brž ▼▼Brž: hebr. Podvizaj se.
pripravi tri mere grobo mlete moke, zamesi jo in na ognjišču pripravi kolače.“ 7Abraham je stekel k čredi, prinesel nežno in dobro tele ter ga dal mladeniču in ta je pohitel, da ga pripravi. 8Vzel je maslo, mleko in tele, ki ga je pripravil in to postavil prednje, in stal je poleg njih, pod drevesom, oni pa so jedli. 9 Rekli so mu: „Kje je tvoja žena Sara?“ Rekel je: „Glejte, v šotoru.“ 10§ [Gospod] je rekel: „Zagotovo se bom vrnil k tebi glede na čas življenja in glej, tvoja žena Sara g bo imela sina.“ Sara pa je to slišala pri vratih šotora, ki je bil za njim. 11Torej Abraham in Sara sta bila stara in zelo zvrhana v letih in s Saro je prenehalo biti po običaju žensk. 12Zato se je Sara v sebi zasmejala, rekoč: „Bom še imela užitek, potem ko sem se postarala [in] je tudi moj gospod h postal star?“ 13Gospod je rekel Abrahamu: „Zakaj se je Sara zasmejala, rekoč: ‚Bom zares rodila otroka jaz, ki sem stara?‘ 14Je za Gospoda katerakoli stvar pretežka? Ob določenem času se bom vrnil k tebi, glede na čas življenja in Sara bo imela sina.“ 15Potem je Sara zanikala, rekoč: „Nisem se zasmejala,“ kajti bila je prestrašena. In rekel je: „Ne, toda zasmejala si se.“ 16 Možje so vstali od tam in pogledali proti Sódomi in Abraham je odšel z njimi, da jih pospremi na pot. 17Gospod je rekel: „Mar naj pred Abrahamom prikrijem to stvar, ki jo počnem, 18glede na to, da bo Abraham zagotovo postal velik in mogočen narod in bodo v njem blagoslovljeni i vsi narodi zemlje? 19Kajti poznam ga, da bo ukazal svojim otrokom in svoji družini za njim in se bodo držali Gospodove poti, da izvajajo pravičnost in sodbo, da bo Gospod nad Abrahama lahko privedel to, kar je govoril o njem.“ 20Gospod je rekel: „Ker je vpitje Sódome in Gomóre veliko in ker je njihov greh zelo boleč, 21bom torej šel dol in pogledal, če so storili povsem glede na njihovo vpitje, ki je prišlo do mene; in če ne, bom vedel.“ 22Možje so svoje obraze obrnili od tam in odšli proti Sódomi, toda Abraham je kljub temu stopil pred Gospoda. 23 Abraham se je približal in rekel: „Hočeš prav tako uničiti pravične z zlobnimi? 24Morda je znotraj mesta petdeset pravičnih. Hočeš prav tako uničiti kraj in mu ne prizanesti zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem? 25To bodi daleč od tebe, da storiš na ta način, da z zlobnimi pokončaš pravične in da bi bili pravični kakor zlobni, to bodi daleč od tebe. Mar ne bo Sodnik vse zemlje storil pravično?“ 26Gospod je rekel: „Če najdem v Sódomi, znotraj mesta, petdeset pravičnih, potem bom zaradi njih prizanesel celemu kraju.“ 27Abraham pa je odgovoril in rekel: „Glej torej, nase, ki sem samo prah in pepel, sem vzel, da govorim Gospodu. 28Morda jih bo manjkalo pet do petdesetih pravičnih. Hočeš mesto uničiti zaradi pomanjkanja petih?“ On pa je rekel: „Če jih najdem tam petinštirideset, ga ne bom uničil.“ 29Ponovno mu je spregovoril in rekel: „Morda jih bo tam najdenih štirideset.“ On pa je rekel: „Tega ne bom storil zaradi štiridesetih.“ 30Rekel mu je: „Oh, naj moj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril: ‚Morda jih bo tam najdenih trideset.‘“ On pa je rekel: „Tega ne bom storil, če jih tam najdem trideset.“ 31Rekel je: „Glej torej, vzel sem nase, da govorim Gospodu: ‚Morda jih bo tam najdenih dvajset.‘“ On pa je rekel: „Ne bom ga uničil zaradi dvajsetih.“ 32Rekel je: „Oh, naj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril samo še tokrat: ‚Morda jih bo tam najdenih deset.‘“ On pa je rekel: „Ne bom ga uničil zaradi desetih.“ 33Gospod je odšel svojo pot takoj, ko je prenehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se je vrnil na svoj kraj.
Copyright information for
SloKJV