‏ Luke 15

Jezus najde izgubljeno

(Matej 18,12-14)

1Mnogi cariniki in drugi ljudje na slabem glasu so vedno znova prihajali k Jezusu, da bi ga poslušali. 2Farizeji in verski učitelji pa so se razburjali: “S kakšnimi grešniki se druži! Ni mu dovolj, da se z njimi pogovarja, ampak sedi z njimi celo za mizo!”

3Jezus je spet uporabil primer: 4“Če imaš sto ovac in se ena izgubi, ali ne pustiš devetindevetdesetih in iščeš izgubljeno, dokler je ne najdeš? 5Srečen jo potem zadeneš na ramo in odneseš domov, 6potem pa sporočiš prijateljem in sosedom: ‘Pridite, veselite se z menoj, ker sem našel izgubljeno ovco!’ 7Tako je tudi v nebesih veselje zaradi izgubljenega grešnika, ki se vrne k Bogu, mnogo večje, kot zaradi devetindevetdesetih drugih, ki niso zašli.”

Izgubljeni kovanec

8“Ali pa vzemite drug primer! Neka žena je prihranila deset srebrnih kovancev. Ko je nekega dne ugotovila, da ji eden manjka, je takoj prižgala svetilko, obrnila celo hišo na glavo in iskala po vseh kotih. 9Končno je našla kovanec. Tekla je k prijateljicam in sosedam: ‘Spet imam svoj kovanec! Poglejte! Veselite se skupaj z menoj!’ 10Prav tako se veselijo Božji angeli, ko se grešnik skesa!”

Dva izgubljena sinova

11“Neki človek je imel dva sinova,” je pripovedoval Jezus. 12“Nekega dne mu je mlajši sin dejal: ‘Oče, želim, da mi že zdaj izplačaš moj del dediščine.’ Potem jima je oče razdelil imetje. 13Samo nekaj dni pozneje je mlajši sin zapustil očeta in odpotoval v tujino. Končno je lahko užival življenje, kot mu je ugajalo. Privoščil si je, kar se mu je zahotelo, 14dokler ni zapravil vsega denarja. Da bi bilo vse še hujše, je prav tedaj zavladala huda lakota v deželi in zanj so nastopili težki časi. 15V svojem obupu je nato prosil nekega kmeta, da bi ga vzel v službo kot svinjskega pastirja. 16Lakota ga je trla in vesel bi bil, če bi dobil to, kar so jedle svinje, da bi napolnil želodec. Pa še tega mu niso dali. 17Ko je končno začel razmišljati o svojem stanju, si je dejal: ‘Pri mojem očetu ima vsak delavec več kot dovolj hrane, jaz pa tukaj umiram od lakote. 18Odšel bom k očetu in mu rekel: “Oče, zgrešil sem proti nebu in tebi. 19Ne smatraj me več za svojega sina, kajti tega nisem vreden. Vendar te prosim, bodi tako dober in me zaposli kot delavca.” ’ 20Vrnil se je torej k svojemu očetu. Ta ga je že od daleč prepoznal. Poln sočutja mu je tekel nasproti, ga objel in poljubil. 21Sin je priznal: ‘Oče, zgrešil sem proti nebu in tebi. Ne smatraj me več za svojega sina, kajti tega nisem vreden.’ 22Oče pa je zapovedal hlapcem: ‘Podvizajte se! Prinesite najlepšo obleko, kar jih imamo in jo dajte mojemu sinu. Prinesite dragocen prstan in čevlje zanj! 23Zakoljite pitano tele! Priredili bomo gostijo! 24Moj sin je bil mrtev, zdaj pa živi. Bil je izgubljen, zdaj pa se je našel.’ Tedaj se je začela gostija.

25Medtem se je vrnil starejši sin domov. Delal je na polju in je že od daleč zaslišal glasbo. 26Začuden je vprašal nekega hlapca: ‘Kakšno praznovanje pa je to?’ 27‘Tvoj brat se je vrnil,’ mu je odgovoril. ‘Oče se je tega tako razveselil, da je naročil, naj zakoljejo pitano tele. Zdaj so priredili veliko gostijo.’ 28Starejši sin se je razjezil in ni hotel vstopiti v hišo. Potem je prišel oče in ga je prosil: ‘Pridi in veseli se z nami!’ 29On pa je jezen odgovoril: ‘Vsa ta leta sem trdo delal. Storil sem vse, kar si zahteval od mene. Toda nikoli mi nisi dal niti kozliča, da bi se lahko pošteno razveselil s svojimi prijatelji. 30Zdaj pa, ko se je vrnil ta tvoj sin, ki je svoj denar zapravil, si brž priredil pojedino in naročil, naj zakoljejo pitano tele.’ 31Oče mu je prigovarjal: ‘Sin moj, vedno si bil pri meni. Vse, kar imam, je tvoje. 32Pridi vendar, zdaj imamo zares vzrok, da se veselimo. Tvoj brat je bil namreč za nas mrtev, zdaj pa živi. Bil je izgubljen, zdaj pa se je našel!’ ”