‏ 1 Corinthians 14

14. Poglavje

1Prizadevajte si za ljubezen, hrepenite pa tudi po duhovnih darovih, a najbolj, da prorokujete. 2Kajti kdor govori v tujem jeziku, ne govori ljudem, ampak Bogu; kajti nihče ga ne razume, v duhu pa govori skrivnosti. 3A kdor prorokuje, govori ljudem, da jim služi v napredovanje in jih tolaži in opominja: 4Kdor govori v jeziku, streže sebi v napredek, kdor pa prorokuje, pospešuje napredek cerkve. 5Hotel bi pa, da vsi govorite jezike, a veliko bolj, da prorokujete. Večji je, kdor prorokuje, nego kdor govori jezike, razen če bi razkladal, da bi cerkev prejela, kar ji služi v napredek. 6Tako pa, bratje, če pridem k vam, jezike govoreč, kaj vam bom koristil, ko vam ne govorim ali v razodetju, ali v spoznanju, ali v proroštvu, ali v nauku? 7Brezdušna godala, bodisi piščal ali citre, naj se tudi glase, če pa razločka nimajo v glasovih, kako bomo umeli, kaj se piska ali citra? 8Saj tudi če da trobenta nerazločen glas, kdo se pripravi za boj? 9Tako tudi z vami: če z jezikom ne govorite razumljive besede, kako bodo umeli, kaj pravite? V zrak boste govorili. 10Toliko raznovrstnih glasov, postavim, je na svetu in nobeden ni brez pomena. 11Če torej ne vem pomena glasu, bodem tujec govorečemu in govoreči bode meni tujec. 12Tako tudi z vami: ker ste vneti za duhovne dari, iščite, da jih imate obilo in ž njimi služite v napredovanje cerkve. 13Zato, kdor govori v jeziku, naj moli, da bi mogel razkladati. 14Kajti če molim v jeziku, duh moj moli, a um moj je brez sadu. 15Kaj torej? Molil bom z duhom, a molil bom tudi z umom; prepeval bom z duhom, a prepeval bom tudi z umom. 16Sicer, če hvališ Boga le z duhom, kako poreče ta, ki je nepoučen, Amen na tvojo zahvalo, ko ne ve, kaj govoriš? 17Ti se resda lepo zahvaljuješ, ali drugemu ne služiš za napredek. 18Zahvaljujem Boga, da govorim v jezikih bolj nego vi vsi; 19toda v cerkvi rečem rajši pet besed s svojim umom, da poučim tudi druge, nego pa deset tisoč besed v jeziku. 20Bratje, ne bodite deca v razumu, ampak v zlobi bodite deca, a v razumu bodite popolni! 21V postavi je pisano: „S tujimi jeziki in z ustnami tujcev bom govoril temu ljudstvu, in tudi tako me ne bodo poslušali, pravi Gospod“. 22Jeziki so torej za znamenje ne tem, ki verujejo, temuč nevernim, proroštvo pa ne nevernim, temuč tem, ki verujejo. 23Ko bi se torej sešla cerkev vsa na en kraj in bi vsi govorili jezike in bi prišli tja tudi nepoučeni ali neverniki, ne poreko li, da norite? 24Ko pa vsi prorokujejo, a pride tja kak nevernik ali nepoučen človek, ga prepričujejo vsi, ga sodijo vsi, 25skrivnosti njegovega srca se razodevajo, in tako bo padel na obraz in molil Boga in priznaval, da je Bog zares med vami. 26Kaj torej, bratje? Kadar se shajate, ima vsak vas ali psalm, ali nauk, ali razodetje, ali jezik, ali razkladanje. Vse naj se zgodi tako, da se pospešuje napredek. 27Če kdo govori v jeziku, naj govorita po dva ali kvečjemu po trije in drug za drugim, in eden naj razklada. 28Ko bi pa ne bilo razkladalca, naj molči v zboru, a govori naj sebi in Bogu. 29Proroki naj pa govore dva ali trije, drugi naj pa razsojajo. 30Ako pa drugi, ki sedi zraven, prejme razodetje, naj molči prvi. 31Kajti morete vsi, eden po eden, prorokovati, da prejmo vsi pouk in se vsi potolažijo. 32In duhovi proroški so pokorni prorokom; 33zakaj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor po vseh zborih svetniških. 34Žene naj v vaših zborih molče; kajti ni jim dopuščeno govoriti, temuč podložne naj bodo, kakor veli tudi postava. 35A če se hočejo česa naučiti, doma naj vprašajo svoje može; zakaj nespodobno je ženi govoriti v cerkvenem zboru. 36Ali pa je od vas izšla beseda Božja? ali pa je prišla k vam samim? 37Če kdo misli, da je prorok ali z Duhom obdarovan, naj spozna, kar vam pišem, da je Gospodova zapoved. 38Če pa kdo noče umeti, naj ne ume. 39Zatorej, bratje moji, gorite za to, da prorokujete, in nikar ne branite govoriti v jezikih! 40Vse naj se spodobno in po redu godi.