‏ 1 Kings 2

2. Poglavje

1Davidu pa so se bližali dnevi, da umrje. In zapove sinu svojemu Salomonu, rekoč: 2Jaz odhajam po poti vsega zemeljskega; bodi torej. močan in kaži se moža 3in strezi na službo Gospodu, Bogu svojemu, da hodiš po potih njegovih, da izpolnjuješ postave in zapovedi in sodbe njegove in pričevanja njegova, po tem, kar je pisano v zakonu Mojzesovem, da bi imel prospeh v vsem, kar počneš in kamorkoli se obrneš; 4da bi Gospod utrdil besedo svojo, ki jo je govoril zame, rekoč: Bodo li pazili sinovi tvoji na pot svojo, da hodijo pred menoj v resnici z vsem srcem svojim in z vso dušo svojo, ne bo ti zmanjkalo (je dejal) moža za prestol Izraelov. 5Veš pa, kar mi je storil Joab, sin Zervijin, namreč kar je storil dvema poveljnikoma vojsk Izraelovih, Abnerju, sinu Nerovemu, in Amasu, sinu Jeterjevemu, ki ju je ubil in prelil kri kakor v vojni ob času miru in si okrvavil z zvijačno prelito krvjo pas okoli ledij in obuvalo na nogah. 6Stóri torej ž njim po modrosti svoji in ne pústi sivi glavi njegovi, da gre v grob ▼

▼Hebr. šeol; glej 1 Mz 37,35.

, ^b v miru. 7Sinovom Barzilaja Gileadčana pa izkazuj milost ter naj bodo med tistimi, ki jedo pri mizi tvoji, kajti tako so prišli k meni, ko sem bežal pred Absalomom, bratom tvojim. 8Glej tudi, izročen ti je Simej, sin Gerov, Benjaminec iz Bahurima, ki me je preklinjal s strašnim preklinjanjem v dan, ko sem šel v Mahanaim; ali prišel mi je naproti doli k Jordanu, in prisegel sem mu pri Gospodu, rekoč: Ne umorim te z mečem. 9Sedaj ga torej ne imej za nedolžnega, zakaj moder si mož in vedel boš, kako naj ž njim ravnaš, in spraviš sivo glavo njegovo v grob ▼

▼Hebr. šeol; glej 1 Mz 37,35.

, ^d s krvjo. 10In legel je David k očetom svojim in je bil pokopan v mestu Davidovem. 11Dni pa, kar jih je David kraljeval Izraelu, je bilo štirideset let: sedem let je kraljeval v Hebronu, triintrideset let pa v Jeruzalemu. 12In Salomon je zasedel prestol Davida, očeta svojega, in kraljestvo njegovo je bilo dobro utrjeno. 13Tedaj pride Adonija, sin Hagitin, k Batsebi, materi Salomonovi. In ona vpraša: Je li tvoj prihod miren? On odgovori: Miren. 14Dalje reče: Imam s teboj nekaj govoriti. Ona veli: Govóri! 15In reče: Veš, da je bilo kraljestvo moje in da je ves Izrael obrnil proti meni obličje svoje, da bodem kralj; toda kraljestvo je šlo mimo mene ter pripadlo mojemu bratu, kajti njemu je bilo določeno od Gospoda. 16In zdaj imam eno prošnjo do tebe, ne zavrni me. Ona mu veli: Govóri! 17On pa reče: Govóri, prosim, s kraljem Salomonom, kajti on ne zavrne tebe, da naj mi da Abisago Sunamljanko za ženo. 18In Batseba reče: Dobro; hočem s kraljem govoriti zastran tebe. 19Gre torej Batseba h kralju Salomonu govorit ž njim zastran Adonija. In vstane kralj ter ji pride naproti in se ji pokloni, potem sede na svoj prestol in veli postaviti prestol za mater kraljevo, in ona mu sede ob desnici. 20Tedaj reče: Majhno prošnjo imam do tebe, ne zavrni me! In kralj ji reče: Prosi, mati moja, kajti ne zavrnem te. 21Ona reče: Naj se da Abisaga Sunamljanka bratu tvojemu Adoniju za ženo. 22In kralj Salomon odgovori ter reče materi svoji: Zakaj pa prosiš Abisage Sunamljanke za Adonija? Prosi zanj še tudi kraljestva – kajti on je moj starejši brat – in za njega in za Abiatarja duhovnika in za Joaba, sina Zervije. 23Nato priseže kralj Salomon pri Gospodu, rekoč: To naj mi stori Gospod in to naj pridene, če ni govoril Adonija te besede zoper življenje svoje! 24Zdaj torej, kakor res živi Gospod, ki me je potrdil in me posadil na očeta mojega Davida prestol in ki mi je ustanovil hišo, kakor je bil obljubil: gotovo danes mora Adonija umreti. 25In pošlje kralj Salomon Benaja, sina Jojadovega, in ta ga je udaril, da je umrl. 26Abiatarju duhovniku pa je rekel kralj: Pojdi v Anatot na njive svoje, zakaj vreden si smrti, ali nočem te danes umoriti, ker si nosil skrinjo Gospoda Jehove pred Davidom, očetom mojim, in ker si vse stiske trpel ž njim, kadar je on bil v stiskah. 27In Salomon je odstavil Abiatarja, da ni bil več duhovnik Gospodu; da se izpolni beseda Gospodova, ki jo je govoril za hišo Elijevo v Silu. 28In glas o tem je prišel do Joaba, zakaj Joab se je odvrnil za Adonijem, dasi se za Absalomom ni bil odvrnil. In pobegne Joab v šator Gospodov ter se oprime rogov oltarja. 29In sporoče kralju Salomonu: Joab je zbežal v šator Gospodov, in glej, je pri oltarju. Tedaj pošlje Salomon Benaja, sina Jojadovega, in veli: Pojdi, udari ga! 30In pride Benaja v šator Gospodov ter mu reče: Tako pravi kralj: Pojdi ven! On odgovori: Nikar, kajti tu hočem umreti. In sporoči Benaja besedo kralju, rekoč: Tako je rekel Joab in tako mi je odgovoril. 31In veli mu kralj: Stóri mu, kakor je rekel, in udari ga ter ga pokoplji, da odpraviš kri, ki jo je Joab prelil brez razloga, od mene in od hiše očeta mojega. 32In Gospod povrne kri na glavo njegovo, ker je udaril dva moža, pravičnejša in boljša, nego je bil sam, in ju je umoril z mečem, in oče moj, David, ni vedel za to: Abnerja, sina Nerovega, poveljnika vojske Izraelove, in Amasa, sina Jeterjevega, poveljnika vojske Judove. 33Tako se povrne njiju kri na glavo Joabovo in na glavo zaroda njegovega vekomaj; ali Davidu in zarodu njegovemu in hiši njegovi in prestolu njegovemu bodi mir vekomaj od Gospoda! 34Šel je torej gori Benaja, sin Jojadov, in ga je udaril in usmrtil; in pokopan je bil v svoji hiši v puščavi. 35In kralj je postavil Benaja, sina Jojadovega, namesto njega nad vojsko, in Zadoka duhovnika je kralj postavil namesto Abiatarja. 36Pošlje tudi kralj in pokliče Simeja ter mu veli: Sezidaj si hišo v Jeruzalemu in tu prebivaj ter ne hodi odtod ne tja, ne sem. 37Kateri dan namreč pojdeš ven in preideš potok Kidron, vedi za gotovo, da moraš umreti; tvoja kri pride na tvojo glavo. 38In Simej reče kralju: Dobra je ta beseda; kakor je velel gospod moj, kralj, tako bo storil hlapec tvoj. In Simej je prebival precej časa v Jeruzalemu. 39Prigodi se pa po treh letih, da sta Simeju utekla dva hlapca k Ahisu, sinu Maakovemu, h kralju v Gatu. In sporoče Simeju, rekoč: Glej, hlapca tvoja sta v Gatu. 40In vstane Simej ter osedla osla ter gre v Gat k Ahisu, da poišče svoja hlapca; odide torej in pripelje hlapca svoja iz Gata. 41In naznanijo Salomonu, da je šel Simej iz Jeruzalema v Gat in se zopet vrnil. 42In kralj pošlje ter pokliče Simeja in mu reče: Te li nisem zaprisegel pri Gospodu in te resno posvaril, rekoč: Gotovo vedi, da moraš umreti, kateri dan greš ven in pojdeš sem ali tja? In si mi dejal: Dobra je beseda, ki sem jo slišal. 43Zakaj nisi torej izpolnil prisege Gospodove in zapovedi, ki sem ti jo ukazal? 44Še reče Salomon Simeju: Ti veš za vso hudobnost, katere si je v svesti srce tvoje, ki si jo storil Davidu, očetu mojemu; zato Gospod povrne hudobnost tvojo tebi na glavo. 45A kralj Salomon bo blagoslovljen in prestol Davidov bo utrjen pred Gospodom za vekomaj. 46In kralj ukaže Benaju, Jojadovemu sinu, in ta gre ven ter ga udari, da umrje. In kraljestvo je bilo utrjeno v roki Salomonovi.