‏ 2 Peter 2

2. Poglavje

1Nastopili so pa tudi lažnivi proroki v ljudstvu, kakor bodo tudi med vami lažnivi učitelji, ki bodo vtihotapljali pogubne krive nauke in zatajevali celo Gospoda, ki jih je odkupil, in s tem si pripravljali naglo pogubo. 2In mnogo jih bo hodilo za njih razuzdanostmi, zavoljo katerih se bo preklinjala pot resnice. 3In v lakomnosti vas bodo izkoriščali z izmišljenimi besedami; katerim sodba že zdavnaj ne odlaša, in poguba njih ne dremlje. 4Kajti Bog ni prizanesel angelom, ki so grešili, temuč jih je z verigami teme pahnil v brezno in jih dal hraniti za sodbo; 5in prvemu svetu ni prizanesel, temuč je kot osmega ohranil Noeta, glasnika pravičnosti, ko je poslal potop čez svet brezbožnih; 6in mesti Sodomo in Gomoro je obsodil v razpad ter ju upepelil, s čimer ju je za zgled postavil tistim, ki bodo brezbožno živeli; 7in pravičnega Lota, trpečega od razuzdanega vedenja krivičnikov, je otel 8(kajti s pogledom in sluhom je ta pravičnik dan na dan mučil pravično dušo svojo ž njih nepostavnimi deli, prebivajoč med njimi). 9Gospod ve pobožne rešiti iz izkušnjave, krivične pa za dan sodbe hraniti v kaznovanje, 10najbolj pa nje, ki hodijo za mesom v poželenju oskrumbe in zaničujejo gospostvo. Predrzneži, svojevoljneži, ne boje se preklinjati veličanstev, 11ko vendar angeli, po krepkosti in moči večji, ne izrekajo zoper nje pred Gospodom preklinjajoče sodbe. 12Ti pa kakor nespametne živali, po naravi rojene za lov in klanje, ker preklinjajo, česar ne poznajo, se bodo pogubili v pogubi svoji, 13prejemši krivice plačilo. Njim se veselje zdi požrešnost po dnevi, nesnage so in grdobe, razkošno žive v sleparstvih svojih in se goste z vami, 14oči imajo polne prešeštvovanja in nikdar ne sitih greha, vabijo duše neutrjene, imajo srce vajeno v lakomnosti in so prokletstva otroci; 15zapustili so ravno pot ter tavali in hodili po poti Balaama, sina Bosorjevega, ki je ljubil krivice plačilo, 16a prejel posvarilo za lastno nepostavnost: brezglasno vprežno živinče je izpregovorilo s človeškim glasom ter zabranilo prorokovo nespamet. 17Ti so studenci brez vode in megle, ki jih goni vihar, ki jim je shranjen mrak večne teme. 18Kajti prešerno in ničemurno govoreč, vabijo s poželenjem mesa, z razuzdanostmi one, ki so komaj ubežali njim, ki hodijo v zmotnjavi, 19obetajoč jim svobodo, ko so sami sužnji pogube; zakaj od kogar je kdo premagan, tistemu je postal suženj. 20Če se namreč taki, ki so ubežali oskrumbam sveta po spoznanju Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa, zopet zapleto vanje in so premagani, je postalo njih poslednje hujše od prvega. 21Kajti bolje bi jim bilo, da bi ne bili spoznali pota pravičnosti, nego pa da so se po spoznanju obrnili zopet od dane jim svete zapovedi. 22Prigodilo se jim je pa po resničnem pregovoru: Pes se vrne k temu, kar je izbljuval, in svinja omita v lužo blatno.
Copyright information for SloChraska