‏ 2 Samuel 13

13. Poglavje

1Potem se zgodi, da je imel Absalom, sin Davidov, lepo sestro, po imenu Tamara, in Amnon, sin Davidov, se je zaljubil vanjo. 2In Amnon je bil ves zbegan, da je obolel zaradi sestre svoje Tamare, kajti bila je devica, in Amnonu se je zdelo nemogoče, da bi ji kaj storil. 3Imel pa je Amnon prijatelja, ki mu je bilo ime Jonadab, sin Simea, brata Davidovega; in Jonadab je bil jako prebrisan človek. 4In mu reče: Zakaj, kraljev sin, medliš od dne do dne bolj? Mi li ne moreš povedati? In Amnon mu pove: Ljubim Tamaro, svojega brata Absaloma sestro. 5In Jonadab mu reče: Lezi na posteljo in delaj se bolnega, in ko pride oče tvoj, da te pogleda, mu reci: Prosim, naj pride sestra moja Tamara, da mi da jesti in pripravi jed vpričo mene, da bom videl, in jedel bom iz roke njene. 6Amnon torej leže in se naredi bolnega, in ko ga je prišel kralj pogledat, reče Amnon kralju: Prosim, naj pride sestra moja Tamara in mi pripravi dva kolača vpričo mene, da bi jedel iz roke njene. 7Tedaj pošlje David domov po Tamaro, veleč: Pojdi, prosim, v brata svojega Amnona hišo in mu pripravi jed. 8Tamara torej pride v hišo brata svojega Amnona, on pa je ležal. In ona vzame testo in ga ugnete in naredi kolačev pred njim in jih speče. 9Potem vzame ponev in jih izsuje pred njega, ali on noče jesti. In Amnon veli: Spravite se vsi od mene ven! In ven so šli vsi od njega. 10In Amnon reče Tamari: Prinesi jed v čumnato, da jem iz tvoje roke. In Tamara vzame kolače, ki jih je pripravila, in jih prinese v čumnato bratu svojemu Amnonu. 11In ko mu jih poda, da bi jedel, jo zagrabi in ji reče: Pridi, lezi z menoj, sestra moja! 12Ona mu pa odgovori: Ne, brat moj, nikar me ne sili, ker kaj takega se ne sme storiti v Izraelu. Ne stori te neumnosti! 13Jaz pa, kam bi se obrnila s sramoto svojo? In ti bi bil kakor eden nespametnežev v Izraelu. Sedaj pa, prosim, govóri s kraljem, ta me ne odreče tebi. 14Toda on ni hotel poslušati glasu njenega, in jo je premogel in posilil ter ležal pri njej. 15Potem pa jo Amnon zasovraži s silno velikim sovraštvom, da je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, večje nego ljubezen, s katero jo je ljubil. In Amnon ji veli: Vstani, poberi se! 16Ona pa mu reče: Nikar! to zlo, da me ženeš od sebe, je veliko hujše nego prvo, ki si mi ga storil. Ali on je ni hotel poslušati, 17temuč pokliče dečka svojega, ki mu je stregel, in veli: Izženite to žensko od mene na ulico, in zakleni duri za njo! 18Imela je pa pisano dolgo suknjo na sebi, zakaj tako so se oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Nato jo strežnik njegov odvede ven in zaklene duri za njo. 19In Tamara si posuje s pepelom glavo in raztrga dolgo pisano oblačilo, ki ga je imela na sebi, in dene roke na glavo ter gre in gredé vpije. 20In Absalom, njen brat, ji reče: Je li bil Amnon pri tebi, tvoj brat? Sedaj torej molči, sestra moja! Brat tvoj je on; ne žali srca svojega s tem! In Tamara je ostala zapuščena v hiši Absaloma, svojega brata. 21Ko pa je kralj David slišal vse to, se je silno srdil. 22In Absalom ni govoril z Amnonom ne dobrega, ne hudega, zakaj sovražil je Amnona, ker je bil posilil sestro njegovo Tamaro. 23In ko sta minili dve leti, so strigli Absalomu ovce v Baal-hazorju, ki je pri Efraimu, in Absalom je povabil vse sinove kraljeve. 24In Absalom gre h kralju in reče: Glej, hlapec tvoj striže ovce. Prosim, da bi šel kralj in njegovi hlapci s tvojim hlapcem. 25Kralj pa reče Absalomu: Nikar, sin moj, ne zahtevaj, naj gremo vsi, da ti ne bomo nadležni. In dasi ga je silil, vendar ni hotel iti; in ga je blagoslovil. 26Tedaj reče Absalom: Če ne, sme li brat moj Amnon iti z nami? In kralj ga vpraša: Čemu bi šel s teboj! 27A ker ga je silil, dovoli Amnonu in vsem sinovom kraljevim iti ž njim. 28Absalom pa zapove hlapcem svojim, rekoč: Pazite! Ko bo srce Amnonovo dobre volje od vina in ko vam povelim: Udarite Amnona! tedaj ga ubijte, ne bojte se; nisem li vam jaz zapovedal? Srčni bodite in hrabri! 29In hlapci Absalomovi so storili Amnonu, kakor jim je bil Absalom zapovedal. Tedaj vstanejo vsi kraljevi sinovi in sedejo vsak na svojega mezga ter zbeže. 30In ko so še bili na poti, pride vest Davidu, da pravijo: Pobil je Absalom vse sinove kraljeve, niti eden iz njih ni ostal. 31Tedaj vstane kralj in raztrga oblačila svoja in leže na tla, in vsi hlapci njegovi stoje okoli z raztrganimi oblačili. 32In Jonadab, sin Simea, brata Davidovega, izpregovori ter reče: Gospod moj, ne meni, da so pobili vse mladeniče, kraljeve sinove, zakaj Amnon sam je mrtev; to je namreč bilo na ustih Absalomovih, določeno od dne, ko je Amnon posilil Tamaro, sestro njegovo. 33Zdaj torej naj s tem ne žali gospod moj, kralj, srca svojega, meneč, da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti edini Amnon je mrtev. 34Absalom pa je zbežal. In mladenič, ki je bil na straži, povzdigne oči ter vidi, in glej: mnogo ljudstva prihaja po poti ob hribu, vzadaj za njim. 35In Jonadab reče kralju: Glej, kraljevi sinovi prihajajo! Kakor je rekel hlapec tvoj, tako je. 36In ko izgovori, pridejo kraljevi sinovi in povzdignejo glas svoj in zaplakajo; tudi kralj in vsi hlapci njegovi jokajo zelo bridko. 37Absalom pa je zbežal in šel k Talmaju, sinu Amihurjevemu, kralju v Gesurju. In David je žaloval po svojem sinu vse dni. 38Absalom je torej zbežal in šel v Gesur in je bil ondi tri leta. 39In kralj David si je želel iti tja k Absalomu, zakaj utolažil se je bil zaradi Amnona, ker je bil mrtev.