‏ 2 Samuel 3

3. Poglavje

1In bil je dolgo boj med hišo Savlovo in hišo Davidovo. In David je čimdalje bolj napredoval, Savlova hiša pa je bolj in bolj pešala. 2In Davidu so se rodili sinovi v Hebronu: prvenec je bil Amnon, iz Ahinoame Jezreelske; 3drugi pa Kileab, iz Abigaile, bivše žene Nabala Karmelskega; in tretji Absalom, sin Maake, hčere Talmaja, kralja v Gesurju; 4četrti Adonija, sin Hagite, in peti Sefatija, sin Abitale; 5in šesti Itream iz Egle, žene Davidove. Ti so se rodili Davidu v Hebronu. 6In bilo je, dokler sta se bojevali hiša Savlova in hiša Davidova, da se je Abner kazal močnega za hišo Savlovo. 7Savel pa je bil imel priležnico, po imenu Ricpo, hčer Ajevo. In Isboset reče Abnerju: Zakaj se družiš z očeta mojega priležnico? 8In razjezi se Abner hudo zaradi teh besed Isbosetovih in reče: Sem li jaz pasja glava, ki se oklepa Jude? Danes izkazujem milost hiši očeta tvojega Savla, bratom in prijateljem njegovim, in tebe nisem izdal Davidu v roke, pa ti mi danes očitaš pregrešek s tisto žensko? 9Bog naj stori Abnerju to in ono naj pridene, ako ne izvršim, kakor je Gospod prisegel Davidu, 10da se vzame kraljestvo od hiše Savlove in se postavi Davidov prestol nad Izraelom in nad Judo, od Dana do Bersebe! 11In ni mogel Abnerju odgovoriti besede, ker se ga je bal. 12In pošlje Abner poročnike pri tej priči k Davidu in reče: Čigava je dežela? in sporoči: Skleni zavezo z menoj, in glej, roka moja bode s teboj, da potegnem vsega Izraela za teboj! 13David reče: Dobro, hočem storiti zavezo s teboj; le eno reč zahtevam od tebe, namreč: ne boš videl obličja mojega, razen da mi prej pripelješ Mihalo, hčer Savlovo, ko prideš, da vidiš obličje moje. 14Pošlje tudi David poročnike k Isbosetu, Savlovemu sinu, in sporoči: Daj mi ženo mojo Mihalo, ki sem si jo zaročil s sto sprednjimi kožicami Filistejcev. 15In Isboset pošlje in jo vzame od moža njenega, od Faltiela, sina Laisovega. 16In njen mož je šel ž njo in spotoma jokal, idoč za njo do Bahurima. Tedaj mu reče Abner: Pojdi, vrni se! In se je vrnil. 17In Abner se je zmenil s starejšinami Izraelovimi in dejal: Nekdaj ste želeli, da vam bodi David kralj. 18Sedaj pa izvršite to! Zakaj Gospod je govoril o Davidu: Po roki služabnika mojega Davida hočem rešiti ljudstvo svoje Izraela iz roke Filistejcev in iz vseh njih sovražnikov pesti. 19Enako je govoril Abner na ušesa Benjamincem. Potem je šel Abner govorit tudi na ušesa Davidu v Hebronu vse, kar se je dobro videlo Izraelu in vsej Benjaminovi hiši. 20Pride tedaj Abner k Davidu v Hebron in dvajset mož ž njim. In David napravi gostijo Abnerju in možem, ki so bili pri njem. 21In Abner reče Davidu: Vstanem in pojdem in zberem vsega Izraela h gospodu svojemu, kralju, da bi sklenili zavezo s teboj in da boš vsem kraljeval, kakor želi duša tvoja. Nato odpošlje David Abnerja, in ta odide v miru. 22In glej, hlapci Davidovi in Joab se vrnejo z bojnega obhoda in prineso veliko plena s seboj. Abner pa ni bil več pri Davidu v Hebronu, zakaj ta ga je bil odposlal, in on je šel v miru. 23Ko torej pride Joab z vsem bojnim moštvom, povedo Joabu, rekoč: Abner, sin Nerov, je prišel h kralju, in on ga je pustil, da je šel v miru. 24Tedaj gre Joab noter h kralju in reče: Kaj si storil? Glej, Abner je prišel k tebi: zakaj si ga odpustil, da je šel, kamor mu drago? 25Poznaš vendar Abnerja, Nerovega sina, da te je prišel varat in pozvedovat, kako hodiš ven in noter, da bi vedel vse, kar delaš. 26In ko pride Joab od Davida, pošlje sle za Abnerjem, in privedejo ga od vodnjaka Sire. A David ni vedel za to. 27Ko pa se vrne Abner v Hebron, ga potegne Joab na stran pod vrata, da bi na tihem ž njim govoril, in tam ga zabode v trebuh, da je umrl, zaradi krvi Asahela, brata njegovega. 28Ko David poslej to zasliši, reče: Nedolžen sem in kraljestvo moje pred Gospodom vekomaj pri krvi Abnerja, sina Nerovega. 29Naj pride ta kri na glavo Joabu in na njegovega očeta vso hišo, in hiša Joabova ne bodi nikdar brez človeka, ki ima sluzotok ali gobe, ali ki hodi ob palici, ali ki pade pod mečem, ali ki mu primanjkuje kruha. 30Tako sta Joab in Abisaj, brat njegov, umorila Abnerja, zato ker je usmrtil njiju brata Asahela v boju pri Gibeonu. 31David pa veli Joabu in vsemu ljudstvu, ki je bilo pri njem: Raztrgajte oblačila svoja in prepašite se z raševnikom in žalujte pred Abnerjem! In David kralj je šel za mrtvaškim odrom. 32In pokopali so Abnerja v Hebronu, in kralj je povzdignil glas svoj in jokal pri grobu Abnerjevem, in vse ljudstvo je plakalo. 33In kralj je pel žalostinko nad Abnerjem, govoreč: Je li moral umreti Abner, kakor umre nespametnik? 34Roke tvoje niso bile zvezane, ne noge tvoje vklenjene v spone; padel si, kakor pade človek pred malopridneži! In vse ljudstvo je plakalo za njim tem bolj. 35In vse ljudstvo pride, da nagne Davida, da bi jedel kruh, dokler je še dan; a David priseže, rekoč: Bog mi stóri to in prideni še to, ako okusim kruh ali kaj drugega, dokler ne zajde solnce! 36In vse ljudstvo je to priznalo in mu je ugajalo, kakor je bilo sploh, karkoli je storil kralj, dobro v očeh ljudstva. 37In spoznalo je vse ljudstvo in ves Izrael tisti dan, da ni prišlo od kralja, da je bil ubit Abner, sin Nerov. 38In kralj reče hlapcem svojim: Ne veste li, da je danes padel knez in velikan v Izraelu? 39Jaz pa sem še slaboten, čeprav maziljeni kralj. In ta dva moža, sinova Zervijina, sta mi pretrda. Gospod poplačaj tistemu, ki ravna krivično, po krivičnosti njegovi!