Act 1 | SloChraska | STEP | Prvo knjigo torej sem napisal, o Teofil, o vsem, kar je začel Jezus delati in učiti

‏ Acts 1

1. Poglavje

1 Prvo knjigo torej sem napisal, o Teofil, o vsem, kar je začel Jezus delati in učiti 2 do dneva, ko je bil gori vzet, potem ko je dal zapovedi apostolom po svetem Duhu, ki jih je bil izvolil; 3 ki se jim je tudi živega izkazal po svojem trpljenju z mnogimi prepričevalnimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in govoril o kraljestvu Božjem. 4 In ko je bil ž njimi zbran, jim je zapovedal, naj ne odidejo iz Jeruzalema, temuč naj čakajo obljube Očetove, ‚ki ste jo slišali od mene; 5 kajti Janez je sicer krstil z vodo, ali vi boste krščeni s svetim Duhom ne dolgo po teh dneh‘. 6 Ti pa, ki so se bili sešli, so ga torej vpraševali, govoreč: Gospod, ali boš v tem času vnovič postavil kraljestvo v Izraelu? 7 On pa jim reče: Ni vaša stvar, da bi znali čase in ure, ki jih je določil Oče po svoji samooblasti; 8 temuč prejmete moč, ko pride sveti Duh na vas, in boste mi priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje. 9 In ko je to povedal, se je vzdignil vpričo njih; in oblak ga je vzel izpred njih oči. 10 In ko so strmeli za njim, gredočim v nebo, glej, pristopita k njim dva moža v beli obleki, 11 ki tudi rečeta: Možje Galilejci, kaj stojite in zrete na nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas gori v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo. 12 Tedaj so se vrnili v Jeruzalem z gore, ki se imenuje Oljska in je blizu Jeruzalema, en sobotni dan hoda. 13 In ko so prišli v mesto, stopijo v gornjo izbo, kjer so prebivali: Peter in Jakob in Janez in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matevž, Jakob Alfejev in Simon Gorečnik in Juda Jakobov. 14 Vsi ti so bili ene misli stanovitni v molitvi, z ženami in Marijo, materjo Jezusovo, in z brati njegovimi. 15 In v te dni vstane Peter sredi bratov in reče (bila pa je zbrana množica kakih sto in dvajset oseb): 16 Možje in bratje, moralo se je izpolniti pismo, ki ga je napovedal sveti Duh z usti Davidovimi o Judu, ki je bil vodnik tem, ki so ujeli Jezusa. 17 Kajti prištet je bil nam in je z nami prejel delež te službe. 18 Ta je torej pridobil njivo s plačilom svoje krivičnosti in se je, padši strmoglavo, po sredi razpočil in se je izsul ves drob njegov. 19 In to se je razglasilo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se imenuje tista njiva v lastnem njih jeziku Akeldama, to je: Krvava njiva. 20 Pisano je namreč v knjigi psalmov: „Pusto naj postane domovje njegovo, in ne bodi nikogar, ki bi prebival v njem“; in „Škofjo službo njegovo naj prejme drugi“. 21 Zato mora eden teh mož, ki so z nami hodili ves čas, dokler je Gospod Jezus z nami prebival, 22 začenši od krsta Janezovega prav do dne, ko je bil gori vzet od nas: eden teh mož mora biti z nami vred priča vstajenja njegovega. 23 In postavijo dva: Jožefa, ki se imenuje Barsaba, s priimkom Just, in Matija, 24 molijo in reko: Ti, Gospod, ki poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izvolil, 25 da prejme mesto te službe in apostolstva, ki je od njega odstopil Juda, da je šel v svoj kraj. 26 In vržejo kocke zanju, in kocka pade na Matija; in prištet je bil enajsterim apostolom.