‏ Acts 13

13. Poglavje

1Bili so pa v cerkvi, ki je bila v Antiohiji, proroki in učitelji: Barnaba in Simeon, ki se je imenoval Niger, in Lucij Cirenc, in Manahem, ki je bil odgojen s Herodom četrtnikom, in Savel. 2Ko so pa oni opravljali službo Gospodu in se postili, veli sveti Duh: Odločite mi Barnaba in Savla za delo, na katero sem ju poklical. 3Tedaj so ju, ko so se bili postili in molili in položili nanju roke, odpustili. 4Ona pa, poslana od svetega Duha, gresta doli v Selevcijo, in odtod se peljeta po morju na Ciper. 5In ko prideta v Salamino, oznanjujeta besedo Božjo po shodnicah Judov; imela sta pa tudi Janeza s seboj za strežnika. 6In ko sta prešla ves otok do Pafa, najdeta nekega čarovnika, lažnivega proroka, ki je bil Jud in mu je bilo ime Barjezus; 7in bil je pri namestniku Sergiju Pavlu, pametnem možu. Ta je poklical Barnaba in Pavla in želel slišati besedo Božjo. 8Ali ustavljal se jima je Elima, čarovnik (tako namreč se tolmači ime njegovo), prizadevajoč si, da bi namestnika odvrnil od vere. 9Savel pa, ki se imenuje tudi Pavel, se napolni svetega Duha ter ga ostro pogleda 10in reče: O, poln vsakršne zvijače in vsakršne hudobije, sin hudičev, sovražnik vsake pravičnosti, ali ne boš nehal prevračati ravnih potov Gospodovih? 11In sedaj, glej, roka Gospodova je zoper tebe in oslepiš in ne boš videl solnca do nekaj časa. In pri tej priči se zgrneta nanj mrak in tema, in tipajoč okoli, išče, kdo bi ga za roko vodil. 12Tedaj je namestnik, videč, kaj se je zgodilo, sprejel vero in se je čudil nauku Gospodovemu. 13Ko se pa odpeljejo iz Pafa, pridejo Pavel in njegova sopotnika v Pergo v Pamfiliji. Janez pa se loči od njiju in se vrne v Jeruzalem. 14Ona pa gresta iz Perge naprej in prideta v Pisidijsko Antiohijo. In v sobotni dan gresta v shodnico in sedeta. 15Po branju postave in prorokov pa pošljejo načelniki shodnice k njima s tem poročilom: Moža in brata, če imata besedo opomina in tolažbe za ljudstvo, govorita! 16Vstane torej Pavel in pomigne z roko, naj umolknejo, ter reče: Možje Izraelci in kateri se bojite Boga, poslušajte! 17Bog tega naroda, Izraela, je izvolil očete naše in povišal ljudstvo, ko je prebivalo na tujem v zemlji Egiptovski, in s povzdignjeno roko jih je izpeljal iz nje. 18In okoli štirideset let je imel potrpljenje ž njih vedenjem v puščavi. 19In pokončavši sedem narodov v zemlji Kanaanski, jim je razdelil v dediščino njih zemljo 20za kakih štiristo in petdeset let. In potem jim je dajal sodnike do Samuela proroka. 21In odtlej so zahtevali kralja, in dal jim je Bog Savla, sinu Kisovega, moža iz rodu Benjaminovega, štirideset let. 22In ko je bil tega zavrgel, jim je za kralja obudil Davida, ki mu je tudi pričujoč rekel: Našel sem Davida, sina Jesejevega, moža po srcu svojem, ki bo delal vso voljo mojo. 23Iz njegovega semena je Bog po svoji obljubi privedel Izraelu Zveličarja, Jezusa, 24potem ko je Janez, nastopivši pred javnim prihodom njegovim, oznanil krst izpokorjenja vsemu ljudstvu Izraelovemu. 25Ko je pa Janez tek svoj dopolnjeval, je dejal: Nisem tisti, ki menite, da sem. Toda glejte, za menoj prihaja, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog. 26Možje in bratje, sinovi rodu Abrahamovega in kateri se med vami boje Boga: nam se je poslala beseda tega zveličanja. 27Zakaj prebivalci v Jeruzalemu in njih poglavarji ga niso spoznali in so s svojo sodbo izpolnili govore prorokov, ki se vsako soboto bero; 28in dasi niso našli nobene krivde za smrt, so vendar prosili Pilata, naj ga umori. 29In ko so dovršili vse, kar je bilo pisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob, 30A Bog ga je obudil iz mrtvih. 31In prikazoval se je več dni tem, ki so bili ž njim vred prišli iz Galileje v Jeruzalem, ki so zdaj njegove priče pred ljudstvom. 32In mi vam oznanjujemo blagovestje o obljubi, ki je bila dana očetom, da jo je Bog izpolnil nam, njih otrokom, obudivši Jezusa, 33kakor je tudi pisano v drugem psalmu: „Sin moj si ti; jaz sem te danes rodil“. 34Da ga je pa obudil iz mrtvih, da se ne vrne več v trohnenje, o tem je rekel tako: „Dam vam obljube ▼

▼Drugi tolmačijo: milosti. Glej Iz 55,3.

, ^b Davidove, svete in zanesljive“. 35Zato pravi tudi na drugem mestu: „Ne daš, da bi Svetnik tvoj videl trohnenje“. 36David namreč, ko je bil ob svojem času poslužil volji Božji, ▼

▼Ali: svojemu rodu poslužil po volji Božji.

je zaspal in položili so ga k očetom njegovim in je videl trohnenje. 37Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnenja. 38Znano vam torej bodi, možje in bratje, da se vam po njem oznanjuje odpuščenje grehov; 39in vsega, česar se niste mogli opravičiti v Mojzesovi postavi, se v njem opraviči vsak, kdor veruje. 40Glejte torej, da ne pride na vas, kar je rečeno v prorokih: 41„Glejte, zaničevalci, in čudite se in izginite; zakaj jaz delam delo v dneh vaših, delo, ki ga ne boste verovali, če vam kdo natanko pove.“ 42Ko sta pa šla iz shodnice, so ju prosili, naj bi jim še drugo soboto govorila te besede. 43In ko se je zbor razšel, gre veliko Judov in pobožnih pojudencev za Pavlom in Barnabom, ki ž njimi govorita in jih izpodbujata naj vztrajajo v milosti Božji. 44A drugo soboto se je skoro vse mesto zbralo, da bi slišali besedo Božjo. 45Videč pa Judje množice, se napolnijo zavisti in ugovarjajo temu, kar je pravil Pavel, nasprotujoč in preklinjajoč. 46In Pavel in Barnaba srčno rečeta: Vam se je morala najprej govoriti beseda Božja; toda ker jo zametujete in se sami za nevredne štejete večnega življenja, glej, obračava se do poganov. 47Kajti tako nam je zapovedal Gospod: „Postavil sem te za luč poganom, da bodeš v zveličanje vsem do konca zemlje“. 48Ko so pa pogani to slišali, so se veselili in slavili besedo Gospodovo; in sprejeli so vero, kolikor jih je bilo odločenih za večno življenje. 49Beseda Gospodova pa se je raznašala po vsej deželi. 50Judje pa naščujejo pobožne in odlične žene in mestne prvake, in provzročijo preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izženo iz svojih krajev. 51A ona sta otresla prah z nog svojih nanje, in prišla sta v Ikonijo. 52Učenci pa so se napolnjevali veselja in svetega Duha.