‏ Acts 19

19. Poglavje

1Zgodi se pa, ko je bil Apolo v Korintu, da pride Pavel, prehodivši gorenje strani, v Efez in tu najde nekaj učencev; 2in jim reče: Ali ste prejeli svetega Duha, ko ste postali verni? Oni mu pa reko: Saj še slišali nismo, da je sveti Duh. 3In reče: Na kaj torej ste bili krščeni? Oni pa reko: Na krst Janezov. 4Pavel pa reče: Janez je krstil s krstom izpokorjenja, govoreč ljudstvu, da naj verujejo v tega, ki prihaja za njim, to je Jezusa. 5Ko so pa to slišali, se dado krstiti v ime Gospoda Jezusa. 6In ko poklada Pavel nanje roke, pride sveti Duh nanje, in govore jezike in prorokujejo. 7Bilo jih je pa vseh skup kakih dvanajst mož. 8In ko pride v shodnico, srčno oznanjuje in govori tri mesece in prepričava o kraljestvu Božjem, 9Ko so se pa nekateri zakrknili in niso hoteli biti pokorni, hudo govoreč o potu Gospodovem pred množico, odstopi od njih in odloči učence, ter govori vsak dan v Tiranovi šoli. 10To pa je trpelo dve leti, tako da so slišali besedo Gospodovo vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki. 11In ne male čudeže je delal Bog po rokah Pavlovih; 12tako da so na bolnike pokladali celo potne prte ali predpasnike od života njegovega, in bolezni so jih puščale in hudobni duhovi so izhajali iz njih. 13Poskusili so pa tudi nekateri izmed Judov, ki so okrog hodili in hudiče rotili, klicati ime Gospoda Jezusa na tiste, ki so imeli hudobne duhove, govoreč: Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga Pavel oznanjuje. 14Bilo je pa sedem sinov nekega žida Skeve, višjega duhovnika, ki so to delali. 15Odgovori pa hudobni duh in reče: Jezusa poznam in za Pavla vem; vi pa, kdo ste? 16In skočivši nanje, premaga človek, v katerem je bil duh hudobni, dva izmed njih in ju zdela tako, da naga in ranjena ubežita iz tiste hiše. 17To pa je prišlo na znanje vsem, Judom in Grkom, ki so prebivali v Efezu; in strah jih je obšel vse, in ime Gospoda Jezusa se je poveličevalo. 18Mnogi tudi teh, ki so bili sprejeli vero, so prihajali ter priznavali in razodevali dela svoja. 19A mnogi tistih, ki so uganjali vraže, so znesli knjige in jih sežgali vpričo vseh; in ko so sešteli njih ceno, so našli, da so veljale petdeset tisoč srebrnikov. 20Tako je beseda Gospodova rasla z močjo in se utrjevala. 21A ko se je to dopolnilo, se nameni Pavel v duhu, da pojde, prehodivši Macedonijo in Ahajo, v Jeruzalem in reče: Potem, ko bom tam, moram videti tudi Rim. 22Pošlje pa v Macedonijo dva od tistih, ki so mu služili, Timoteja in Erasta; sam ostane še nekaj časa v Aziji. 23Nastane pa v ta čas ne majhen hrup zavoljo pota Gospodovega. 24Neki srebrar namreč, Demetrij po imenu, ki je delal srebrne tempeljčke Diani, je dajal umetnikom ne malo dobička. 25In skliče te in druge take delavce in reče: Možje, veste, da imamo od tega dela blagostanje svoje, 26in vidite in slišite, da ne samo v Efezu, temuč skoro po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da to niso bogovi, ki so z rokami narejeni. 27Ni pa samo nevarnost, da pride to delo naše na nič, ampak tudi, da se bo za nič štel velike boginje Diane tempelj in se skrajša veličastvo te, ki jo časti vsa Azija in vesoljni svet. 28Ko so pa to slišali, se napolnijo jeze in zakriče, rekoč: Velika je Diana Efežanov! 29In po vsem mestu zavlada zmešnjava; in zaženo se enodušno na gledališče in zgrabijo s seboj Gaja in Aristarha, Macedonca, sopotovalca Pavlova. 30Ko je pa Pavel hotel iti med ljudstvo, ga niso učenci pustili. 31Pa tudi nekateri azijskih poglavarjev, ki so mu bili prijatelji, so k njemu poslali in ga prosili, naj ne gre v gledališče. 32Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo, ki niso vedeli, zakaj so se sešli. 33A nekateri so izvlekli Aleksandra izmed množice, ko so ga tudi Judje naprej potiskali. Aleksander pa zamahne z roko, naj umolknejo, in hoče ljudstvu govoriti. 34Ko pa spoznajo, da je Jud, vzdignejo vsi en glas in vpijejo kaki dve uri: Velika je Diana Efežanov! 35Mestni pisar pa, ko je množico pomiril, reče: Možje Efežani! kateri človek je, ki bi ne vedel, da mesto Efežanov je varuh svetišču velike Diane in od Jupitra padle podobe? 36Ker se torej temu ne more ugovarjati, je treba, da se umirite in se v ničemer ne prenaglite. 37Kajti pripeljali ste sem ta moža, ki nista ne svetišča oropala, ne boginje naše preklinjala. 38Če imajo pa Demetrij in umetniki, ki so ž njim, tožbo zoper koga, sodišča so in namestniki so; naj tožijo drug drugega. 39Če pa zahtevate kaj drugega, se to obravna v postavnem zboru. 40Kajti v nevarnosti smo tudi, da bomo zatoženi zavoljo današnje vstaje, in nobenega nimamo vzroka, s katerim bi mogli dati odgovor za ta hrupni shod. 41§ In rekši to, je razpustil zbor.