‏ Acts 9

9. Poglavje

1Savel pa, še vedno dihteč pretenje in morjenje zoper učence Gospodove, pristopi k velikemu duhovniku 2in izprosi od njega pisem v Damask do shodnic, če najde kake pristaše tega pota, bodisi može ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem. 3Na poti pa, ko se je že bližal Damasku, se zgodi, da ga nagloma obsije svetloba z neba. 4In pade na zemljo in zasliši glas, da mu pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš? 5On pa reče: Kdo si, Gospod? A Gospod reče: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. 6Ali vstani in pojdi v mesto, in tam se ti pove, kaj ti je treba storiti. 7Možje pa, ki so ž njim šli, se ustavijo in strmé, ko glas sicer slišijo, pa nikogar ne vidijo. 8In Savel vstane s tal; ko pa odpre oči, ne vidi ničesar. Tedaj ga primejo za roko in pripeljejo v Damask. 9In tri dni ni videl, in ni jedel, ne pil. 10Bil je pa neki učenec v Damasku, po imenu Ananija; in Gospod mu veli v prikazni: Ananija! On pa reče: Tu sem, Gospod. 11A Gospod njemu: Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna, in vprašaj v hiši Judovi po nekem Taršanu, ki se imenuje Savel. Kajti glej, moli, 12in je videl v prikazni moža, po imenu Ananija, da vstopi in položi nanj roke, da bi izpregledal. 13Ananija pa odgovori: Gospod, slišal sem od mnogih o tem možu, koliko hudega je storil svetim tvojim v Jeruzalemu. 14In tu ima oblast od velikih duhovnikov zvezati vse, ki kličejo ime tvoje. 15Gospod pa mu veli: Pojdi; zakaj posoda izvoljena mi je on, da ponese ime moje pred pogane in kralje in sinove Izraelove. 16Jaz namreč mu pokažem, koliko mora trpeti za moje ime. 17In Ananija odide in pride v hišo, ter položivši nanj roke, reče: Savel, brat! Gospod me je poslal, Jezus, ki se ti je prikazal na poti, po kateri si šel, da izpregledaš in se napolniš svetega Duha. 18In precej padejo z oči njegovih kakor luskine, in takoj izpregleda. In vstane ter se da krstiti. 19In vzame jedi in se pokrepča. In bil je nekaj dni z učenci, ki so bili v Damasku. 20In precej je po shodnicah oznanjeval Jezusa, da je on Sin Božji. 21In zavzemali so se vsi, ki so ga slišali, in so govorili: Ni li ta tisti, ki je zatiral v Jeruzalemu te, ki so klicali to ime? in sem je bil prišel zato, da jih zvezane popelje k višjim duhovnikom! 22Savel pa je čimdalje prihajal močnejši in begal Jude, ki so bili v Damasku, trdno dokazujoč, da je ta Kristus. 23Ko je pa minilo dosti dni, se posvetujejo Judje, kako ga bodo umorili; 24ali Savel zve za njih zalezovanje. Stražijo pa tudi pri vratih noč in dan, da bi ga umorili; 25toda učenci njegovi ga vzemo po noči in ga spuste čez zid po vrvi v košu. 26Ko pa pride v Jeruzalem, se je poskušal pridružiti učencem; ali vsi so se ga bali, ker niso verjeli, da je učenec. 27Barnaba pa ga vzame in pripelje k apostolom in jim razloži, kako je bil na poti videl Gospoda in da je v Damasku srčno govoril v imenu Jezusovem. 28In bival je ž njimi, hodeč v Jeruzalemu ven in noter in srčno govoreč v imenu Gospodovem. 29Govoril je pa tudi in se prepiral z grškimi Judi; a oni so ga nameravali umoriti. 30Ko pa zvedo to bratje, ga odpeljejo doli v Cezarejo in ga pošljejo v Tars. 31Tako je zdaj cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir in je napredovala; in ker je hodila v strahu Gospodovem in v tolažbi svetega Duha, se je razmnoževala. 32Zgodi se pa, ko je Peter obiskoval vse, da pride tudi k svetim, ki so prebivali v Lidi. 33In tu najde nekega človeka, po imenu Eneja, ki je že osem let ležal v postelji, ker je bil mrtvouden. 34In Peter mu veli: Eneja, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in postelji si sam! In precej vstane. 35In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in Saronu, in so se izpreobrnili h Gospodu. 36A v Jopi je bila neka učenka, po imenu Tabita (ki se imenuje, če raztolmačiš: Srna); ta je bila polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila. 37Zgodi se pa tiste dni, da zboli in umrje; in omivši jo, jo polože v gornjo izbo. 38Ker je pa Lida blizu Jope in so učenci slišali, da je Peter tam, pošljejo k njemu dva moža, proseč, naj ne odlaša priti k njim. 39Peter pa vstane in gre ž njima. In ko pride, ga peljejo v gornjo izbo; in vse vdove ga obstopijo, jokajoč in kažoč suknje in oblačila, ki jim jih je delala Srna, dokler je bila ž njimi. 40Peter pa izžene vse ven ter poklekne in moli; nato se obrne k truplu in reče: Tabita, vstani! In ona odpre oči, in ko ugleda Petra, sede. 41In podavši ji roko, jo vzdigne; in pokliče svete in vdove ter jim jo pokaže živo. 42In to se razglasi po vsej Jopi, in veliko jih je sprejelo vero v Gospoda. 43Zgodi se pa, da je dosti dni prebil v Jopi pri nekem Simonu strojarju.