‏ Exodus 12

12. Poglavje

1In Gospod je govoril Mojzesu in Aronu v deželi Egiptovski, rekoč: 2Ta mesec vam bodi začetek mesecev, ta vam bodi prvi med meseci v letu. 3Govorita vsemu zboru Izraelovemu, rekoč: Deseti dan tega meseca naj si priskrbi vsakdo jagnje za rodbinsko hišo, eno jagnje za hišo. 4Če je pa hiša premajhna za eno jagnje, naj ga vzame on in njegov sosed, najbližji hiši njegovi, po številu duš; vsakterega štejte po tem, kolikor jé, na jagnje. 5Jagnje bodi brez madeža, samec, leto staro; vzemite ga izmed ovac ali pa izmed koz. 6In hranili ga boste do štirinajstega dne tega meseca, in zakolje ga ves zbor občine Izraelove proti večeru. 7In vzamejo naj krvi in pomažejo ž njo oba podboja in naddurje pri hišah, v katerih ga bodo jedli. 8In jedli bodo meso njegovo tisto noč, pečeno na ognju, in opresne kruhe; z grenkimi zelišči naj ga jedo. 9Ne smete jesti ničesar od njega sirovega, tudi ne v vodi kuhanega, temuč pečeno na ognju: glavo njegovo z njegovimi nogami in z njegovim drobom vred. 10In ne pustite, da bi od njega kaj ostalo do jutra; če pa preostane kaj do jutra, sežgite na ognju. 11Takole ga pa boste jedli: Ledja imejte opasana, opanke svoje na nogah in palico v roki; in jedli ga boste, kakor da proč hitite. Gospodova je pasha. ▼

▼T. j. mimohod.

12Zakaj to noč pojdem skozi deželo Egiptovsko, in udarim vso prvenščino v deželi Egiptovski, od človeka do živali, in nad vsemi bogovi egiptovskimi napravim sodbo, jaz, Gospod. 13In ona kri vam bodi v znamenje na hišah, v katerih bodete: in ko zagledam kri, pojdem mimo vas, in ne pride nad vas šiba, vam v pogubljenje, kadar udarim deželo Egipt. 14In ta dan vam bodi za spomin, in praznovali ga boste v praznik Gospodu; kot večno postavo v svojih prihodnjih rodovih ga praznujte. 15Sedem dni boste jedli opresne kruhe; takoj prvi dan odstranite kvas iz hiš svojih: zakaj kdorkoli bi jedel kaj kvašenega od prvega do sedmega dne, ta duša bo iztrebljena iz Izraela. 16In prvega dne imejte sveto zborovanje, tudi sedmega dne sveto zborovanje; nobenega dela ne boste ta čas opravljali, samo kar je treba vsakemu za živež, pripravite. 17Spoštujte torej praznik opresnikov, zakaj ravno tisti dan sem odpeljal trume vaše iz dežele Egiptovske; hranite torej ta dan v prihodnjih rodovih svojih kot večno postavo. 18Štirinajsti dan prvega meseca zvečer boste jedli opresnike do edenindvajsetega dne istega meseca zvečer. 19Sedem dni ne bodi kvasu v hišah vaših, zakaj kdorkoli jé kaj kvašenega, iztrebljena bode duša njegova iz Izraelove občine, bodisi tujec ali rojen v deželi. 20Nič kvašenega ne boste jedli, v vseh prebivališčih svojih jejte kruhe opresne. 21In pokliče Mojzes vse starejšine Izraelove in jim reče: Izberite in vzemite zase drobnico, po rodbinah svojih, in zakoljite pasho. 22In vzemite šopek izopa in pomočite ga v kri, ki je v medenici, in pomažite naddurje in oba podboja s krvjo, ki je v medenici; a nihče izmed vas naj ne hodi ven skozi duri hiše svoje do jutra. 23Gospod namreč pojde skozi Egipt, da udari Egipčane; ko bo pa videl kri na naddurju in na obeh podbojih, pojde Gospod mimo hišnih duri ter ne dopusti, da bi šel morilec v hiše vaše vas pogubljat. 24Izpolnjujte torej to kot postavo zase in za otroke svoje vekomaj. 25In ko pridete v deželo, ki vam jo da Gospod, kakor je bil obljubil, izpolnjujte to službo. 26In kadar vam poreko vaši otroci: Kaj vam pomeni ta služba? 27odgovorite: Daritev pashe je to Gospodu, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je tepel Egipčane, in naše hiše je otel. In ljudstvo se je priklonilo in molilo Boga. 28In sinovi Izraelovi so šli in storili tako; kakor je bil Gospod ukazal Mojzesu in Aronu, tako so storili. 29In zgodilo se je opolnoči, da je Gospod udaril vse prvorojeno v Egiptovski deželi, od prvenca Faraonovega, ki bi bil sedel na njegovem prestolu, do prvenca jetnikovega, ki je bil v ječi, tudi vso prvenščino živali. 30In vstane Faraon po noči, on in vsi služabniki njegovi in vsi Egipčani, in nastalo je veliko vpitje po Egiptu, kajti ni bilo hiše, v kateri bi ne bilo mrtveca. 31In pokliče Mojzesa in Arona po noči in veli: Vstanite in odidite izmed ljudstva mojega, vidva in sinovi Izraelovi, in pojdite, služite Gospodu, kakor sta govorila. 32Tudi črede svoje in goveda svoja vzemite s seboj, kakor sta govorila, in pojdite; in me tudi blagoslovite! 33In Egipčani so ljudstvo silili, da se hitro odpravi iz dežele; kajti govorili so: Vsi poginemo! 34In vzelo je ljudstvo testo svoje, preden se je skisalo, in svoje ponvice za pečenje, zavite v plaščih, na rame svoje. 35In storili so sinovi Izraelovi, kakor je bil govoril Mojzes, in izprosili so od Egipčanov srebrnih in zlatih dragotin in oblačil. 36Gospod pa je podelil ljudstvu milost v očeh Egipčanov, da so jim dali, česar so prosili. In oplenili so Egipčane. 37In odrinili so sinovi Izraelovi iz Ramesesa v Sukot, okoli šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. 38Pa tudi dosti mešane druhali je šlo gori ž njimi, in črede in goveda, živine jako veliko. 39In spekli so iz testa, ki so ga prinesli iz Egipta, opresne podpepelnike; kajti ni bilo skvašeno, ker so jih spodili iz Egipta, da se niso smeli obotavljati, pa tudi brašna si niso utegnili pripraviti. 40In prebivanja Izraelovih sinov, odkar so bivali v Egiptu, je bilo štiristo in trideset let. 41In zgodilo se je ob koncu teh štiristo in tridesetih let, zgodilo se je ravno tisti dan, da so odrinile vse vojske Gospodove iz Egipta. 42To je noč, ki naj se slovesno praznuje Gospodu, ker jih je odpeljal iz dežele Egiptovske; to je noč Gospodova, ki naj se slovesno praznuje pri vseh Izraelovih sinovih v njih pokolenjih. 43In govoril je Gospod Mojzesu in Aronu: To bodi postava o velikonočnem jagnjetu: ▼

▼Hebr. pashi.

Noben tujec ne sme jesti od njega. 44Vsakega hlapca pa, ki ga je kdo kupil z denarjem, obreži, potem naj jé od njega. 45Priseljenec in najemnik ne jej od njega. 46V eni hiši se bo jedlo: nič mesa njegovega ne nosite iz hiše in kosti nobene mu ne zlomite. 47Vsa občina Izraelova naj ga obhaja. 48Če pa pri tebi biva tujec in želi obhajati pasho Gospodu, naj se obreže vsak moški, in potem naj pristopi in jo praznuje, in bodi on kakor rojen v deželi. Ali noben neobrezanec ne jej od njega. 49Ista postava veljaj za domačina in za tujca, ki biva med vami. 50In vsi sinovi Izraelovi so to storili: kakor je bil ukazal Gospod Mojzesu in Aronu, tako so storili. 51In zgodilo se je ravno tisti dan, da je Gospod peljal sinove Izraelove iz Egiptovske dežele po njih vojnih krdelih.