‏ Exodus 32

32. Poglavje

1In ko je videlo ljudstvo, da se Mojzes obotavlja priti z gore, se zbere množica k Aronu in ga ogovori: Vstani, naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami; zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je odpeljal iz dežele Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je prigodilo. 2In Aron jim veli: Izderite zlate obodce, ki so v ušesih žen vaših, sinov in hčer vaših, in jih prinesite k meni. 3In odtrga vse ljudstvo obodce zlate, ki so jih imeli v ušesih, in jih prinesejo k Aronu. 4On pa jih vzame iz njih rok in jih upodobi z dolbilom in napravi iz njih zlito tele. In reko: To je bog ▼

▼Ali: bogovi, kakor v v. 1 in 23.

, ^b tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal gori iz dežele Egiptovske. 5In ko Aron to vidi, sezida oltar pred njim in razglasi, rekoč: Jutri bodi praznik Gospodu! 6In zjutraj vstanejo zgodaj, in darovali so žgalne in prinesli mirovne daritve; in ljudstvo je sedlo jest in pit in vstalo igrat. 7Tedaj veli Gospod Mojzesu: Pojdi, stopi doli! Zakaj tvoje ljudstvo, ki si ga pripeljal iz dežele Egiptovske, se je skazilo. 8Hitro so zašli s pota, ki sem ga jim zaukazal: naredili so si ulito tele in se poklanjali pred njim in mu darovali, govoreč: To je bog ▼

▼Ali: bogovi, kakor v v. 9 in 23.

, ^d tvoj, o Izrael, ki te je pripeljal iz dežele Egiptovske. 9In reče Gospod Mojzesu: Videl sem to ljudstvo, in glej, trdovratno ljudstvo je; 10sedaj torej me pusti, da se vname srd moj zoper nje in jih pokončam; tebe pa storim v velik narod. 11Mojzes pa milo prosi Gospoda, Boga svojega, govoreč: Zakaj, o Gospod, se vnema srd tvoj zoper ljudstvo tvoje, ki si ga peljal iz dežele Egiptovske z veliko močjo in z roko mogočno? 12Zakaj naj bi govorili Egipčani: Za nesrečo jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in zatre s površja zemlje? Obrni se od togote srda svojega in žal ti bodi hudega zoper ljudstvo svoje. 13Spomni se Abrahama, Izaka in Izraela, hlapcev svojih, ki si jim prisegel pri sebi in jim rekel: Pomnožim seme vaše kakor zvezde na nebu in vso to deželo, ki sem o njej govoril, dam zarodu vašemu, da jim je v dedno last vekomaj. 14In žal je bilo Gospodu hudega, o katerem je bil govoril, da stori svojemu ljudstvu. 15In Mojzes se obrne in stopa doli z gore, držeč dve plošči pričevanja v roki svoji, plošči popisani na obeh straneh: na tej in na oni strani je bilo pisano. 16In plošči sta bili delo Božje, in pisava je bila pisava Božja, vdolbena v plošči. 17In Jozue, ko je začul krik ljudstva, ki je ukalo, reče Mojzesu: Bojno vpitje je v taboru. 18On pa reče: To ni glas takih, ki ukajo zaradi zmage, ne glas takih, ki vpijejo v poboju; glas pevajočih slišim jaz. 19In zgodi se, ko se približa taboru in zagleda tele in ples, da se razsrdi in vrže plošči iz roke in ju razbije pod goro. 20In vzame tele, ki so ga bili naredili, in ga sežge v ognju in ga zdrobi v prah in iztrese v vodo in jo da piti sinovom Izraelovim. 21In Mojzes reče Aronu: Kaj ti je storilo to ljudstvo, da si nadnje pripravil velik greh? 22Aron pa reče: Ne razvnema naj se jeza gospoda mojega! Saj poznaš ljudstvo, da je hudobno. 23Rekli so mi namreč: Naredi nam bogove, ki naj gredo pred nami, zakaj tistemu možu Mojzesu, ki nas je pripeljal iz dežele Egiptovske, ne vemo, kaj se mu je prigodilo. 24Jaz pa sem rekel: Kdo ima zlata? odtrgali so si ga in mi dali, in vrgel sem ga v ogenj, in izšlo je to tele. 25In Mojzes je videl ljudstvo, da je razuzdano, kajti Aron ga je spravil v razuzdanost, v škodoželjen zasmeh pri sovražnikih njegovih. 26Tedaj se postavi Mojzes med vrati v tabor in kliče: Sem k meni, kdor je Gospodu na strani! In zbero se k njemu vsi sinovi Levijevi. 27In jim veli: Tako pravi Gospod, Bog Izraelov: Pripašite vsak meč svoj in pojdite semtertja, od vrat do vrat v taboru, in ubijte vsak brata svojega in vsak prijatelja svojega in vsak soseda svojega. 28In storili so sinovi Levijevi po besedi Mojzesovi; in padlo jih je tisti dan izmed ljudstva blizu tri tisoč mož. 29In Mojzes reče: Posvetite se danes Gospodu, da, vsak proti sinu svojemu in proti bratu svojemu, da pripravite danes blagoslov nad sebe. 30In zgodi se drugega dne, da reče Mojzes ljudstvu: Pregrešili ste se z velikim grehom; in sedaj hočem iti gori h Gospodu, morda dosežem pomirjenje za greh vaš. 31Vrne se torej Mojzes h Gospodu in reče: Ah, pregrešilo se je to ljudstvo z velikim grehom, ko si je naredilo boga iz zlata. 32In sedaj, o da bi odpustil njih greh! če pa ne, izbriši me, prosim, iz knjige svoje, ki si jo pisal! 33In Gospod reče Mojzesu: Kdorkoli je grešil zoper mene, njega izbrišem iz knjige svoje. 34In sedaj pojdi, vodi ljudstvo tja, kamor sem ti povedal. Glej, angel moj pojde pred teboj; ali v dan obiskovanja svojega bom na njih kaznoval njih greh. 35In Gospod je udaril ljudstvo, zato ker so naredili tele, ki ga je napravil Aron.