Gen 2 | SloChraska | STEP | In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska.

‏ Genesis 2

2. Poglavje

1 In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska. 2 In dodelal je Bog sedmi dan delo svoje, katero je bil storil, in počival je sedmi dan od vsega dela svojega, ki ga je bil storil. 3 In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega dela svojega, ki ga je bil Bog ustvaril in storil. 4 To so početki nebes in zemlje, ko so bila ustvarjena, ob času, ko je Gospod ^{▼▼Gospod nam rabi namesto hebrejskega: Jehova.} Bog naredil zemljo in nebo; 5 in ni bilo še nobenega bilja poljskega na zemlji, in vsa zelenjava poljska še ni bila pognala; ker ni bil Gospod Bog poslal dežja na zemljo, in ni bilo človeka, ki bi obdeloval zemljo; 6 a sopar je vzhajal iz zemlje in namakal vse površje zemlje. 7 Tedaj upodobi Gospod Bog človeka iz prahu zemeljskega in vdahne v nosnice njegove dih življenja, in tako je postal človek živa duša. 8 Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil. 9 In stori Bog, da je pognalo iz tiste zemlje vsaktero drevje, prijetno očesu in dobro v jed, tudi drevo življenja sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega. 10 In reka je tekla iz Edena močit ta vrt, in odtod se je delila in izlivala v štiri glavne reke: 11 Prvi je ime Pison, ta, ki obteka vso pokrajino Havilsko, kjer je zlato; 12 in zlato tiste pokrajine je izvrstno; tam je bdelij in kamen oniks. 13 In ime drugi reki je Gihon, ta, ki obteka vso pokrajino Kuševo. 14 In ime tretji reki Hidekel, ta, ki teče v ospredju Asirije. Reka četrta pa je Evfrat. 15 Vzame torej Gospod Bog človeka ter ga postavi na vrt Edenski, da bi ga obdeloval in ga varoval. 16 In Gospod Bog zapove človeku, rekoč: Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; 17 a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti! 18 Reče pa Gospod Bog: Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste. 19 Kajti Gospod Bog je bil upodobil iz prsti vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih privedel k Adamu, da bi videl, kako bode imenoval posamezne; in s katerimkoli imenom bi jih klical Adam, vsaktero živo bitje, tako mu bodi ime. 20 In Adam je imenoval z imeni vse živali in ptice pod nebom in vse zveri na polju; a za Adama ni se našla pomoč njegove vrste. 21 In Gospod Bog pošlje trdno spanje Adamu, in zaspi; in vzame mu eno izmed reber njegovih in vtakne meso na mesto njegovo. 22 In Gospod Bog stvori iz tistega rebra, ki ga je vzel Adamu, ženo, in jo privede k Adamu. 23 Tedaj reče Adam: To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bode imenovala Možinja, zato ker je vzeta iz moža. 24 Zato zapusti mož očeta svojega in mater svojo in držal se bo žene svoje in bodeta v eno meso. 25 Bila sta pa oba naga, Adam in žena njegova, a ni ju bilo sram.