‏ Hebrews 10

10. Poglavje

1Kajti ker ima postava le senco prihodnjih dobrot, ne prave podobe stvari, ne more vsako leto z istimi žrtvami, ki jih neprenehoma darujejo, nikdar popolne storiti teh, ki ž njimi pristopajo. 2Ali bi jih sicer ne nehali darovati, ker bi službo opravljajoči, enkrat očiščeni, več ne imeli zavesti grehov? 3A prav s temi žrtvami se obnovi spomin grehov vsako leto. 4Nemogoče je namreč, da bi kri bikov in kozlov odvzemala grehe. 5Zato govori Kristus, prihajajoč na svet: „Žrtve in daru nisi hotel, telo pa si mi pripravil; 6žgalne daritve in daritve za grehe ti niso bile po volji, 7tedaj sem rekel: Glej, prihajam (na čelu knjige je pisano o meni), da izpolnim, o Bog, voljo tvojo“. 8Govoreč prej: „Žrtev in darov in žgalnih daritev in daritev za greh“ (ki se vendar darujejo po postavi) „nisi hotel in ti niso bile po volji“, 9je rekel dalje: „Glej, prihajam, da izpolnim voljo tvojo“. Prvo odpravlja, da postavi drugo. 10Na podlagi te volje smo posvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej. 11In vsak duhovnik stoji vsak dan v službi in daruje večkrat iste žrtve, ki nikdar ne morejo odvzeti grehov; 12on pa je potem, ko je daroval eno samo žrtev za grehe, sedel za večno na desnico Božjo 13in čaka odslej, da bodo sovražniki njegovi položeni za podnožje nogam njegovim. 14Kajti z eno daritvijo je za večno popolne storil tiste, ki se posvečujejo. 15Izpričuje nam pa to tudi sveti Duh; ko je bil namreč rekel: 16„To je zaveza, ki jo bom sklenil ž njim po tistih dneh“, govori Gospod: „Postave svoje dam v njih srca in v njih misli jih zapišem 17in njih grehov in pregreškov se ne bom spominjal več“. 18Kjer je pa odpuščenje teh, ni več daritve za grehe. 19Ker imamo torej, bratje, trdno zaupanje, da nam je prost vhod v svetišče po krvi Jezusovi, 20kateri vhod nam je posvetil kakor novo in živo pot skozi zagrinjalo, to je meso svoje, 21in ker imamo duhovnika velikega čez hišo Božjo: 22pristopimo z resničnim srcem, v popolni gotovosti vere, v srcih pokropljeni in očiščeni slabe vesti 23in po telesu umiti s čisto vodo. Držimo se izpovedi svojega upanja neomahljivo; kajti zvest je on, ki je obljubil. 24In opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom; 25in ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada, marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan Gospodov. 26Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni nobene žrtve več za grehe, 27ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, ki bo ugonabljal nasprotnike. 28Kdor prelomi postavo Mojzesovo, umre brez usmiljenja po izpovedbi dveh ali treh prič: 29koliko hujšo kazen, menite, zasluži, kdor je Sina Božjega teptal in zaničeval kri zaveze, ki je bil ž njo posvečen, in grdil Duha milosti? 30Poznamo namreč njega, ki je rekel: „Moje je maščevanje, jaz bom povračal, govori Gospod“; in zopet: „Gospod bo sodil ljudstvo svoje“. 31Strašno je pasti v roke živega Boga! 32Spominjajte se pa prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, prestali mnogi boj trpljenja, 33zdaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, zdaj tesno združeni ž njimi, ki se jim je enako godilo. 34Kajti tudi z jetniki ste imeli sočutje in rop imetja svojega ste z veseljem trpeli, vedoč, da imate boljše imetje in stalno v nebesih. 35Ne mečite torej od sebe srčne zaupnosti svoje, ki ima veliko plačilo. 36Stanovitnosti vam je namreč potreba, da dobite obljubo, storivši voljo Božjo. 37Kajti „malo, malo še, in pride on, ki ima priti, in ne bo se mudil. 38Pravičnik moj bo pa živel iz vere“, in: „Ako se umakne, duši moji ne bode po volji“. 39Mi pa nismo izmed onih, ki se umikajo in se pogube, temuč ki verujejo in ohranijo dušo.