Isaiah 49
49. Poglavje
1Poslušajte me, otoki, in pazite, ljudstva iz daljave! Gospod me je poklical od materinega telesa, od osrčja matere moje se me je spominjal. 2In naredil je usta moja kakor oster meč, s senco roke svoje me je zakril; in naredil me je za pšico izbrušeno, v tulu svojem me je skril. 3In mi je rekel: Hlapec si moj, Izrael, po katerem se bom oslavljal. – 4Jaz pa sem rekel: Brezuspešno sem se trudil, brezkoristno in za nič sem potratil moč svojo; vendar pa je pravica moja pri Gospodu in plačilo moje je pri Bogu mojem. 5Sedaj pa govori Gospod, ki me je izobrazil od materinega telesa za hlapca svojega, naj Jakoba nazaj pripeljem k njemu in da bodi Izrael zbran k njemu (ker sem slaven v očeh Gospodovih in Bog moj je postal moja moč), 6govori, pravim: Malo je, da si mi hlapec, da bi povzdignil rodove Jakobove ter nazaj pripeljal ohranjence Izraelove; tudi te postavim za luč poganskim narodom, da bodeš zveličanje moje prav do konca zemlje. 7Tako pravi Gospod, odrešenik Izraelov, Svetnik njegov, njemu, ki ga zaničuje vsakdo, ki je gnus narodov, hlapcu gospodovalcev: Kralji te bodo videli in spoštljivo vstali, knezi se bodo klanjali zaradi Gospoda, ki je zvest, Svetnika Izraelovega, ki te je izvolil. 8Tako pravi Gospod: Ob času milosti sem te uslišal in v dan zveličanja sem ti pomagal; in stražil te bom in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da v posest razdeliš opustošene dediščine, 9da porečeš jetnikom: Pojdite ven! njim, ki sede v teminah: Pridite na svetlo! Po potih se bodo pasli in po vseh golih hribih imeli svojo pašo. 10Lačni ne bodo, ne žejni, tudi zračna prikazen jih ne omami in solnce ne zadene; kajti njih milostnik jih bo vodil in poleg vrelcev vodá jih bo peljal. 11In vse svoje gore naredim, da bodo prelazne, in moje ceste se bodo z nasipom povišale. 12Glej, ti pridejo od daleč, in glej, ti od severa in od zahoda, in ti iz dežele Sinimcev. 13Prepevajte, nebesa, in raduj se, zemlja, in pojoč bobnite, gore! zakaj Gospod je potolažil ljudstvo svoje in se je usmilil siromakov svojih. 14A Sion je rekel: Jehova me je zapustil in Gospod me je pozabil. 15More li žena pozabiti dojenca svojega, da bi se ne usmilila sina telesa svojega? In ko bi tudi matere pozabile, jaz vendar ne pozabim tebe! 16Glej, na obe dlani sem si te vdolbel; zidovi tvoji so vedno pred mano. 17Hiteli bodo k tebi otroci tvoji; podiralci tvoji in opustoševalci tvoji odidejo iz tebe. 18Ozri se kroginkrog in glej: tisti vsi se zbirajo in prihajajo k tebi. Kakor res živim, govori Gospod, z vsemi tistimi se boš oblekla kakor z lepotičjem, obvezala si jih boš kakor nevesta. 19Zakaj, kar se tiče tvojih razvalin in podrtih mest tvojih in porušene dežele tvoje – sedaj bodeš res pretesna za prebivalce; in tisti, ki so te požirali, odidejo daleč. 20Še poreko, da boš slišala, otroci osamljenja tvojega: Pretesno mi je to mesto; naredi mi prostora, da morem prebivati! 21Tedaj porečeš v srcu svojem: Kdo mi je rodil tiste, ko sem bila brez otrok in nerodovitna, pregnana in sem se semtertja potikala? in kdo mi je vzredil téle? Glej, saj sem bila zapuščena samica, kje so bili tile? 22Tako pravi Gospod Jehova: Glej, proti narodom povzdignem roko svojo in proti ljudstvom postavim zastavo svojo, in prineso sinove tvoje v naročju in hčere tvoje bodo nosili sem na svojih ramah. 23In kralji bodo redniki tvoji in njih kneginje dojke tvoje; klanjali se ti bodo z obličjem do tal in prah tvojih nog bodo lizali. In spoznaš, da sem jaz Gospod: ne osramoté se, ki me čakajo. 24Se li more velikanu odvzeti plen? ali se morejo oteti, ki so ujeti po pravici? 25Res, tako pravi Gospod: Tudi jetniki velikanovi se mu vzamejo in plen siloviteža se otme; kajti jaz se bom boril zoper tiste, ki se s teboj bore, in otroke tvoje rešim jaz. 26In storim, da bodo zatiralci tvoji jedli lastno svoje meso, in kakor z vinom se bodo upijanjali s svojo krvjo; in spozna vse meso, da sem jaz Gospod zveličar tvoj in odrešenik tvoj, Mogočni Jakobov.
Copyright information for
SloChraska