Isa 57 | SloChraska | STEP | Pravični gine, a nihče ne premisli v srcu, in z milostjo obdarovane pobira smrt, a nihče se ne zmeni, da se izpred nesreče pobira pravični.

‏ Isaiah 57

57. Poglavje

1 Pravični gine, a nihče ne premisli v srcu, in z milostjo obdarovane pobira smrt, a nihče se ne zmeni, da se izpred nesreče pobira pravični. 2 V pokoj gre pravični; počivajo na ležiščih svojih, katerikoli hodijo v poštenosti svoji. 3 Vi pa, približajte se, vražarice otroci, prešeštnika in nečistnice zarod! 4 Zoper koga se razveseljujete? komu se režite in kažete jezik? Ali niste rojeni v grehu, niste li seme lažnivo, 5 ki se razvnemate za malike pod slehernim drevesom zelenečim, ki koljete otročiče po dolinah, pod skalnimi razpokami? 6 Med gladkimi kameni v potoku je tvoj del, nečistnica; oni, oni so delež tvoj; tudi njim si izlivala pitno daritev, darovala jedilno daritev. Ali naj se za to potolažim? 7 Na visoki, vzvišeni gori si napravila ležišče svoje; tudi si hodila tja gori opravljat daritev. 8 In za vrati in za podbojem si postavila spomenik svoj. Kajti izneverila si se meni in si šla gori razkrit se, razširila si ležišče svoje in izgovorila sebi plačilo od njih; rada si se družila ž njimi, ozirala se po njih migljaju. 9 In hodila si h kralju z oljem in mnogo si rabila dišeča mazila, in pošiljala si poslance svoje daleč in se poniževala prav do pekla. 10 Na svojih mnogih potih si bila trudna, a nisi rekla: Zaman je! Poživila se je moč tvoja, zato nisi opešala. 11 In koga si se plašila in bala, da si se lagala in se nisi spominjala mene, ne premislila tega v srcu? Nisem li jaz molčal, in to od nekdaj? in mene se nisi bala. 12 Jaz razglasim pravičnost tvojo in dela tvoja, nič ti ne bodo koristila. 13 Ko boš vpila, naj te rešijo zbrani maliki tvoji! toda nje vse pobere veter, sapa jih odnese. Kdor pa se zateka k meni, dobi deželo v last in podeduje goro svetosti moje. 14 In govorili bodo: Nasipajte, nasipajte, napravite pot, odpravite vsako spotiko s pota ljudstva mojega! 15 Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: Na višavi in v svetišču prebivam, tudi ž njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih. 16 Kajti vekomaj se ne bom prepiral in brezkončno se ne srdil, ker bi njih duh onemogel pred obličjem mojim in duše, ki jih sem jaz ustvaril. 17 Zaradi krivične dobičkoželjnosti njegove sem se razsrdil in ga udaril, skril sem se in se srdil; on pa se je tem bolj odvrnil po srca svojega potu. 18 Pota njegova vidim, ali ozdravim ga; in vodil ga bom in dajal tolažbe njemu in žalujočim njegovim. 19 Ustvarjam sad ustnic: Mir, mir njemu, ki je daleč, in njemu, ki je blizu, pravi Gospod; in hočem ga ozdraviti. 20 Brezbožni pa so kakor morje razdraženo: mirovati ne more in vode njegove izmetavajo blato in nesnago. 21 Ni ga miru, pravi Bog moj, brezbožnim.