Job 17
17. Poglavje
1Duh moj je raztresen, dnevi mi dotekajo, grobovi me čakajo. 2Res zasmehljivci so pri meni, in oko moje mora gledati njih bridko žaljenje. 3Zastavi se, prosim, jamči zame pri sebi! kdo mi sicer v roko udari za poroštvo? 4Kajti njih srca si zaprl razumu, zato jim ne daš prevladovati. 5Če kdo ponuja prijatelje v plen, otrokom njegovim morajo oči shirati. 6On me je tudi postavil v prislovico ljudem, in obraz moj jim je v pljuvanje. 7In oko moje je potemnelo od nevolje, in kakor senca je slednji moj ud. 8Pošteni ostrme ob tem, in nedolžni se ujezi nad bogapozabnikom. 9A pravični bo vztrajal na poti svoji, in kdor je čistih rok, bo dobival vedno več moči. 10Ali vi vsi, le prihajajte zopet sem! modrega vendar ne najdem med vami. 11Dnevi moji so minili, načrti so se mi izjalovili, kar sem jih gojil v srcu svojem. 12Noč mi izpreminjajo v dan, svetloba, pravijo, je blizu tam, kjer je tema. 13Ako čakam, da dobim v šeolu ▼▼Glej pogl. 7,9.
,
b dom, ako sem si v temoti postlal ležišče, 14ako sem dejal grobu: Oče moj si! in črvadi: Mati si moja in sestra moja! 15kje je potem nada moja? da, nada moja, kdo jo bo gledal? 16Zaide doli do zapahov šeola, ▼▼Glej pogl. 7,9.
,
d ko bomo vsi vkup počivali v prahu.
Copyright information for
SloChraska