‏ Job 31

31. Poglavje

1Zavezo sem sklenil s svojimi očmi, in kako bi se bil smel ozirati po devici? 2A kaj mi je delež Božji odzgoraj in dediščina Vsemogočnega iz visokosti? 3Ni li poguba nepravičniku in nesreča njim, ki delajo krivico? 4Ne vidi li On potov mojih in ne šteje li vseh korakov mojih? 5Ako sem se pečal z ničemurnostjo in je noga moja hitela v prevaro 6(naj me pretehta na tehtnici pravičnosti, in spozna Bog brezmadežnost mojo!), 7ako je krenil korak moj s prave poti in mi je srce hodilo za očmi mojimi in se je madež prijel mojih rok: 8sejem naj, a drug uživaj, in kar sem zasadil, naj se s korenino izdere! 9Ako mi je znorelo srce za katero ženo in sem prežal pri vratih bližnjega svojega: 10naj žena moja melje drugemu in drugi naj se nadnjo sklanjajo! 11Kajti to je ostudnost, to je pregreha, ki jo morajo kaznovati sodniki. 12Kajti to je ogenj, ki požira do pogubljenja in ki bi s korenom izdrl vse, kar sem pridelal. 13Ako nisem spoštoval pravice hlapca svojega in dekle svoje, ko sta se prepirala z menoj: 14kaj si počnem, če vstane Bog mogočni, in ko bo preiskoval, kaj mu odgovorim? 15Ni li tudi njega Stvarnik moj naredil v materinem telesu, in ni li eden naju pripravil v materini otrobi? 16Ako sem ubožcem odrekel, kar so želeli, in povzročil, da so vdovine oči medlele, 17ali če sem jedel grižljaj svoj sam in ni tudi jedla od njega sirota 18(pač od mladosti moje je rasla pri meni kakor pri očetu in od materinega telesa sem bil vdovi vodnik); 19ako sem koga videl blizu pogina, ker ni imel oblačila, in potrebnega brez odeje, 20in če me ni blagoslavljalo ledje njegovo in če se z volno mojih ovac ni ogreval, 21ako sem vihtel roko proti siroti, ker sem videl, da mi je pomoč med vrati: 22odpadi mi pleče od lopatice svoje in rama moja se odlomi od njene cevi! 23Zakaj pogubljenje od Boga mogočnega mi je bilo v strah in vpričo Njegove vzvišenosti nisem mogel ničesar. 24Ako sem postavil zlato za nado svojo in čistemu zlatu rekel: Upanje moje! 25ako sem se veselil, da mi je bilo imetja veliko ter da je moja roka mnogo pridobila; 26ako sem gledal solnce, kako je sijalo, in v diki plavajoči mesec, 27in srce mi je bilo skrivaj omamljeno, da sem njima v čast poljubljal roko svojo: 28tudi to bi bila pregreha, kazni vredna pred sodniki, ker bi bil zatajil Boga mogočnega, ki je gori! 29Ako sem se veselil nesreče sovražilca svojega in se vzradoval, ko ga je zadelo zlo 30(a nikoli nisem dopustil grlu svojemu grešiti, da bi bil s kletvijo zahteval smrt njegovo!), 31ako niso rekali šatora mojega ljudje: Kdo bi se ne bil nasitil mesa njegove živine? 32na ulicah ni bilo treba prenočevati tujcu, duri svoje sem odprl popotniku – 33ako sem, kakor Adam, prikrival prestopke svoje, skrivaje v nedrijih krivdo svojo, 34ker sem se bal velike množice in me je strašilo zaničevanje rodovin, tako da sem molčal in nisem stopil ven iz duri... 35O da bi imel koga, ki bi me poslušal! (tu je moj podpis, Vsemogočni naj mi odgovori!) in da bi imel tožbenico, ki jo je pisal nasprotnik moj! 36Res, na rami svoji bi jo nosil in si jo navezal kakor venec! 37Korakov svojih število bi mu naznanil, pristopil bi k njemu kakor knez. 38Ako vpije nad menoj njiva moja in brazde njene vse vkup jokajo; 39ako sem užival njen pridelek, ne da bi bil plačal, in sem provzročil, da je njen posestnik izdahnil: 40tedaj mi rasti osatje namesto pšenice in namesto ječmena grd plevel! Konec je besedam Jobovim.