‏ John 13

13. Poglavje

1Pred praznikom velikonočnim pa, ko je Jezus vedel, da je prišla njegova ura, da prejde s tega sveta k Očetu: ker je ljubil svoje, ki so bili na svetu, jih je ljubil do konca. 2In pri večerji, ko je že bil hudič Judu Simonovemu Iškariotu dal v srce, naj ga izda, 3vstane Jezus, vedoč, da mu je dal Oče vse v roke, in da je od Boga izšel in k Bogu gre, 4od večerje in sleče oblačilo in vzame prt ter se opaše. 5Potem vlije vode v medenico in začne umivati učencem noge in otirati s prtom, ki je bil ž njim opasan. 6Pride torej k Simonu Petru. On mu reče: Gospod, ti mi boš umival noge? 7Jezus odgovori in mu reče: Kar jaz delam, ti sedaj ne veš, ali zvedel boš potem. 8Reče mu Peter: Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne! Odgovori mu Jezus: Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj. 9Reče mu Simon Peter: Gospod, ne samo nog mojih, ampak tudi roke in glavo! 10Reče mu Jezus: Kdor je bil v kopeli umit, ne potrebuje, samo da si noge umije, sicer je ves čist; in vi ste čisti, ali ne vsi. 11Poznal je namreč izdajalca svojega; zato je rekel: Niste vsi čisti. 12Ko jim je torej umil noge in je vzel oblačilo svoje, sede zopet za mizo in jim reče: Veste li, kaj sem vam storil? 13Vi me zovete: Učenik in Gospod, in prav pravite; kajti to tudi sem. 14Če sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste dolžni tudi vi drug drugemu umivati noge. 15Zgled sem vam dal namreč, da tudi vi delajte tako, kakor sem vam jaz storil. 16Resnično, resnično vam pravim: Hlapec ni večji od gospodarja svojega, tudi poslanec ni večji nego tisti, ki ga je poslal. 17Ako to veste, blagor vam, če to delate. 18Ne govorim o vseh vas; jaz vem, katere sem izvolil. Ali izpolniti se mora pismo: „Ta, ki jé z menoj kruh, je vzdignil peto svojo zoper mene.“ 19Že sedaj vam to pravim, preden se je zgodilo, da verujete, kadar se zgodi, da sem jaz. 20Resnično, resnično vam pravim: Kdor ga sprejme, kogarkoli pošljem, sprejme mene; kdor pa sprejme mene, sprejme tega, ki me je poslal. 21Ko je Jezus to povedal, se razžalosti v duhu, ter zatrdi in reče: Resnično, resnično vam pravim, da me eden izmed vas izda. 22Učenci se tedaj spogledujejo med seboj, pomišljujoč, o katerem pravi. 23Slonel je pa za mizo na naročju Jezusovem eden učencev njegovih, ki ga je Jezus ljubil. 24Simon Peter torej namigne temu in mu reče: Povej nam, kdo je, o katerem pravi. 25On se nasloni, kakor je, Jezusu na prsi ter mu reče: Gospod, kdo je? 26Jezus odgovori: Ta je, ki mu grižljaj omočim in podam. Omočivši torej grižljaj, ga vzame in poda Judu Simonovemu Iškariotu. 27In za grižljajem - tedaj vnide vanj satan. Jezus mu torej veli: Kar delaš, stori hitro. 28Tega pa ni razumel nobeden za mizo sedečih, čemu mu je to rekel. 29Nekateri so namreč mislili, ker je Juda mošnjo imel, da mu Jezus pravi: Nakupi, kar nam je treba za praznik: ali da naj dá kaj ubogim. 30Vzemši torej grižljaj, odide takoj; bila je pa noč. 31Ko je torej odšel, reče Jezus: Sedaj je Sin človekov oslavljen, in Bog je oslavljen v njem. 32Če je Bog oslavljen v njem, ga tudi Bog oslavi v sebi, in precej ga oslavi. 33Otročiči, še malo časa sem z vami. Iskali me boste, a kakor sem Judom povedal: kamor jaz grem, vi ne morete priti, tako pravim sedaj tudi vam. 34Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. 35V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega. 36Reče mu Simon Peter: Gospod, kam greš? Jezus odgovori: Kamor grem, ne moreš zdaj iti za menoj; pozneje pa pojdeš za menoj. 37Reče mu Peter: Gospod, zakaj ne morem sedaj iti za teboj? Življenje svoje dam zate. 38Jezus odgovori: Življenje svoje daš zame? Resnično, resnično ti pravim: Petelin ne zapoje, dokler me trikrat ne zatajiš.