‏ John 5

5. Poglavje

1Potem je bil praznik Judov in Jezus se napoti v Jeruzalem. 2V Jeruzalemu je pa pri Ovčjih vratih kopel, ki se hebrejski imenuje Betezda, in ima pet lop. 3V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali gibanja vode. 4Prihajal je namreč angel ob svojem času v kopel in je kalil vodo; in kdor je prvi stopil v vodo, potem ko se je bila skalila, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel. 5Bil je pa tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan. 6Ko ga Jezus vidi, da leži, in zve, da je že dolgo časa bolan, mu reče: Hočeš li ozdraveti? 7Bolnik mu odgovori: Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drugi pred menoj. 8Veli mu Jezus: Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi. 9In precej je mož ozdravel, in vzame posteljo svojo in hodi. Bila pa je tisti dan sobota. 10Zatorej reko Judje ozdravljenemu: Sobota je, in ne smeš postelje nositi. 11On pa jim odgovori: Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi posteljo svojo in hodi. 12Vprašajo ga: Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: Vzemi posteljo in hodi? 13Ozdravljenec pa ni vedel, kdo je bil; zakaj Jezus se je umaknil, ker je bilo veliko ljudstva v tem kraju. 14Potem ga najde Jezus v templju in mu reče: Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi. 15Človek odide in sporoči Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. 16In zato so Judje preganjali Jezusa, ker je to delal v soboto. 17Jezus jim je pa odgovoril: Oče moj dela doslej, tudi jaz delam. 18Zato pa so Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, ker ni le sobote prelomil, marveč tudi Boga je imenoval svojega Očeta, delajoč se enakega Bogu. 19Jezus torej odgovori in jim reče: Resnično, resnično vam pravim: Sin ne more sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela Oče; karkoli namreč dela on, to tudi Sin dela prav tako. 20Kajti Oče ljubi Sina in mu kaže vse, kar sam dela, in še večja dela nego ta mu pokaže, da bi se vi čudili. 21Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. 22Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temuč vso sodbo je izročil Sinu, 23da bi vsi častili Sina, kakor časté Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal. 24Resnično, resnično vam pravim, kdor posluša mojo besedo in veruje temu, ki me je poslal, ima večno življenje, in ne pride na sodbo, temuč je že prešel iz smrti v življenje. 25Resnično, resnično vam pravim, da pride ura in je že zdaj, ko mrtvi zaslišijo glas Sinu Božjega, in kateri zaslišijo, bodo živeli. 26Zakaj kakor ima Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. 27In dal mu je oblast tudi soditi, ker je sin človečji. 28Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov 29in pridejo ven: kateri so delali dobro, na vstajenje življenja, in kateri so delali hudo, na vstajenje sodbe. 30Jaz ne morem sam od sebe ničesar delati. Kakor slišim, tako sodim, in sodba moja je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal. 31Ako sam za sebe pričam, pričevanje moje ni resnično. 32Drugi je, ki pričuje zame, in vem, da je resnično pričevanje, ki ga daje zame. 33Vi ste poslali k Janezu, in on je pričal za resnico. 34Ali jaz ne sprejemam pričevanja, ki je od človeka; ali pravim to, da se vi zveličate. 35On je bil svetiljka, ki je gorela in svetila: vam pa je bilo po volji, da se nekaj časa veselite svetlobe njegove. 36Ali jaz imam večje pričevanje nego Janezovo: dela namreč, katera mi je Oče izročil, da jih dopolnim, prav ta dela, ki jih jaz delam, pričajo zame, da me je Oče poslal. 37In Oče, ki me je poslal, je sam pričal zame. Niste nikoli slišali njegovega glasu, ne videli njegovega obličja; 38in besede njegove nimate, da bi prebivala v vas: ker temu, ki ga je on poslal, ne verujete. 39Preiskujete pisma, ▼

▼Ali: Preiskujte pisma!

ker mislite, da imate v njih večno življenje, in ta so, ki pričajo zame; 40a nočete priti k meni, da bi imeli življenje. 41Slave od ljudi ne sprejemam. 42Ali poznam vas, da nimate ljubezni Božje v sebi. 43Jaz sem prišel v Očeta svojega imenu, in me ne sprejemate; če kdo drugi pride v svojem imenu, njega sprejmete. 44Kako morete verovati, ko sprejemate slavo drug od drugega, slave pa, ki je od edinega Boga, ne iščete? 45Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; je že, ki vas toži: Mojzes, ki ste nanj postavili upanje svoje. 46Ko bi namreč verovali Mojzesu, bi verovali meni; zakaj on je pisal o meni. 47Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verjeli?