‏ Leviticus 7

7. Poglavje

1To pa je postava daritve za krivdo: presveta je. 2Na kraju, kjer se koljejo žgalne daritve, naj zakoljejo daritev za krivdo; in ž njeno krvjo naj duhovnik poškropi oltar kroginkrog. 3In daruje naj vso tolstino njeno, tolsti rep in vso tolst, ki pokriva drobje, 4in obe ledici in tolst, ki je na njiju, ki je na obledju, in pečico na jetrih, z ledicama vred naj jo odreže. 5In duhovnik naj to zažge na oltarju kot ognjeno daritev Gospodu: daritev za krivdo je. 6Vsak moški izmed duhovnikov jo bo jedel, na svetem kraju naj se zaužije: presveta je. 7Kakor daritev za greh, tako daritev za krivdo: ista postava velja za obe. Duhovnik, ki izvršuje poravnavo ž njo, naj jo dobi. 8In duhovnik, ki daruje čigarkoli žgalno daritev, naj dobi zase kožo žgalščine, ki jo je daroval. 9In vsako jedilno daritev, ki se peče v peči, ali kar koli se pripravlja v kotlu ali v ponvi, naj dobi duhovnik, ki to daruje. 10In vsako jedilno daritev, zamešeno z oljem ali pa suho, naj dobodo vsi sinovi Aronovi, eden kakor drugi. 11In to je postava mirovne daritve, ki se prinaša Gospodu: 12Če jo kdo prinese v zahvalo, naj prinese z zahvalno daritvijo vred opresne kolače, mešane z oljem, in opresne mlince, pomazane z oljem, in zamešeno belo moko, kolače, zmešane z oljem. 13Zraven kolačev naj prinese kvašenih kruhov za darilo, s svojo zahvalno-mirovno daritvijo vred. 14In naj daruje po en kolač od vsega darila kot podvig Gospodu; duhovnikov bodi, ki škropi kri mirovne daritve. 15Meso pa mirovne daritve, ki je v zahvalo, naj se použije v dan njegovega darovanja; nič je ne sme ostati do jutra. 16Ako pa je klalščina darila njegovega v izpolnitev obljube ali dobrovoljen dar, naj se použije v dan, ob katerem prinese žrtev svojo; in drugega dne se sme použiti, kar je preostane; 17kar pa ostane mesa klalščine do tretjega dne, bodi sežgano na ognju. 18Če pa se bo kako jedlo meso njegove mirovne daritve tretji dan, ne bo milo sprejeto, tudi ne bo veljalo za tistega, ki jo je daroval: gnusoba bode, in duša, ki zaužije od tega, bo nosila krivico svojo. 19In meso, ki se dotakne kakršnekoli nečiste stvari, se ne sme jesti; z ognjem naj se sežge. Sicer sme jesti to meso vsak, kdorkoli je čist: 20ali duša, ki užije meso od mirovnih daritev, lastnih Gospodu, ko je nečistota njena na njej, ta duša bo iztrebljena iz ljudstva svojega. 21In če se kdo dotakne česa nečistega, nečistote človeka ali nečiste živali ali katerekoli nečiste gnusobe, pa zaužije meso mirovnih daritev, lastnih Gospodu, ta duša bo iztrebljena iz ljudstva svojega. 22In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 23Govóri sinovom Izraelovim in reci: Nobene tolstine od govedi, od ovac in koz ne jejte. 24Tolst od mrline in tolst od raztrganega živinčeta pa vsakovrstno obrnite v prid, ali je nikar ne jejte. 25Zakaj kdorkoli jé tolstino živine, od katere se prinaša ognjena daritev Gospodu: duša, ki to užije, bo iztrebljena iz ljudstva svojega. 26In nobene krvi ne uživajte, ne od ptic, ne od živine, po vseh prebivališčih svojih. 27Kdorkoli bi užival kakršnokoli kri, ta duša bo iztrebljena iz ljudstva svojega. 28In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 29Govori sinovom Izraelovim in reci: Kdor prinese mirovno daritev Gospodu, naj prinese darilo svoje Gospodu od mirovne daritve svoje. 30V svojih rokah naj prinese, kar naj se po ognju daruje Gospodu; tolstino s prsmi vred naj prinese, da se prsi semtertja majejo v majanja dar pred Gospodom. 31In duhovnik naj zažge tolstino na oltarju, prsi pa ostanejo Aronu in sinovom njegovim. 32In desno stegno dajte kot dar povzdiga duhovniku od mirovnih daritev svojih. 33Tistemu med sinovi Aronovimi, ki daruje kri mirovne daritve in tolst, bodi desno stegno v delež. 34Zakaj prsi majalne daritve in stegno povzdiga sem vzel od sinov Izraelovih, od njih mirovnih daritev, in sem jih dal Aronu duhovniku in sinovom njegovim kot vekomaj jim določeno od sinov Izraelovih. 35To je delež maziljenja, določen Aronu in sinovom njegovim od ognjenih daritev Gospodovih od dne, ko jim je velel pristopiti, da opravljajo duhovniško službo Gospodu; 36o katerem je Gospod zapovedal v dan, ko jih je pomazilil, da naj ga jim dajó sinovi Izraelovi. Večna to je določba za njih prihodnje rodove. 37To je postava žgalne in jedilne daritve in daritve za greh in za krivdo in daritve posvečevanja in mirovne daritve, 38ki jo je Gospod ukazal Mojzesu na gori Sinajski v dan, ob katerem je zapovedal sinovom Izraelovim, da naj prinašajo darila svoja Gospodu, v puščavi Sinajski.