Luk 15 | SloChraska | STEP | Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali.

‏ Luke 15

15. Poglavje

1 Približevali pa so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 In godrnjali so farizeji in pismarji, govoreč: Ta sprejema grešnike in ž njimi jé. 3 A on jim pove tole priliko, govoreč: 4 Kateri človek izmed vas, ki ima sto ovac in izgubi eno izmed njih, ne pusti devetindevetdeseterih v puščavi, pa gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, jo zadene vesel na rame svoje, 6 in ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: Radujte se z menoj! zakaj našel sem ovco svojo, ki se je bila izgubila. 7 Pravim vam, da tako bode radost v nebesih večja nad enim grešnikom, ki se izpokori, nego nad devetindevetdeseterimi pravičnimi, katerim ni treba pokore. 8 Ali katera žena, ki ima deset srebrnikov, če izgubi en srebrnik, ne prižge sveče in ne pomete hiše ter išče skrbno, dokler ga ne najde? 9 In ko ga najde, skliče prijateljice in sosedinje in reče: Radujte se z menoj! zakaj našla sem srebrnik, ki sem ga bila izgubila. 10 Tako, pravim vam, je tudi radost pred angeli Božjimi nad enim grešnikom, ki se izpokori. 11 In reče: Neki človek je imel dva sina. 12 In mlajši reče očetu: Oče, daj mi del premoženja, ki mi pripada. In razdeli jima premoženje. 13 In čez nekoliko dni zbere mlajši sin vse in odpotuje v daljno deželo, in tu raztrosi premoženje svoje, živeč samopašno. 14 In ko je bil vse potratil, nastane huda lakota v tisti deželi, in on začne stradati. 15 In gre in se pridruži enemu izmed meščanov te dežele; in ta ga pošlje na svoje polje svinje past. 16 In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih svinje jedle, ali nihče mu jih ni dal. 17 Ko pa pride sam v se, reče: Koliko najemnikov očeta mojega ima obilo kruha, jaz pa tu lakote pogibljem! 18 Vstanem, pojdem k očetu svojemu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj! 19 nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval: naredi me kakor enega najemnikov svojih. 20 In vstane in gre k očetu svojemu. A ko je bil še daleč, ga ugleda oče njegov in se mu v srce zasmili ter priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja. 21 A sin mu reče: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj, in nisem več vreden, da bi se sin tvoj imenoval. 22 Oče pa veli hlapcem svojim: Hitro prinesite najlepšo suknjo in oblecite ga; in denite mu prstan na roko in obuvalo na noge; 23 in pripeljite tele pitano in ga zakoljite, in jejmo in se veselimo: 24 zakaj ta sin moj je bil mrtev, in je oživel, in izgubljen je bil, in se je našel. In začno se veseliti. 25 A starejši sin njegov je bil na polju; in ko se gredoč približa hiši, zasliši godbo in ples 26 ter pokliče enega hlapcev in vpraša, kaj bi to bilo. 27 On mu pa reče: Brat tvoj je prišel, in oče tvoj je zaklal tele pitano, ker ga je zopet dobil zdravega. 28 On pa se razjezi in noče iti noter. Tedaj pride ven oče njegov ter ga prosi. 29 On pa odgovori in reče očetu svojemu: Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil zapovedi tvoje, a meni nisi dal nikoli kozliča, da bi se s prijatelji svojimi razveselil. 30 Ko je pa prišel ta sin tvoj, ki je zažrl premoženje tvoje z vlačugami, si mu zaklal tele pitano. 31 On mu pa reče: Sin, ti si vsekdar pri meni, in vse moje je tvoje. 32 Treba pa se je bilo veseliti in radovati, ker je bil ta brat tvoj mrtev in je oživel, in izgubljen je bil in se je našel.