‏ Luke 17

17. Poglavje

1Reče pa učencem svojim: Ni mogoče, da ne bi bilo prilik za pohujšanje; toda gorje tistemu, po katerem prihajajo. 2Bolje bi mu bilo, da mu obesijo mlinski kamen na vrat in ga vržejo v morje, nego da pohujša enega teh malih. 3Varujte se! Ako se pregreši brat tvoj, posvari ga; in če se izpokori, odpusti mu. 4In če se pregreši sedemkrat na dan zoper tebe, pa se sedemkrat na dan obrne do tebe, rekoč: Žal mi je! odpusti mu. 5Reko pa apostoli Gospodu: Pomnoži nam vero! 6Gospod pa reče: Ako bi imeli vero, kolikšno je gorčično zrno, bi rekli tej murvi: Izderi se in presadi se v morje! in poslušala bi vas. 7Kdo izmed vas ima pa hlapca, ki orje ali pase, da bi mu, kadar pride s polja, rekel: Precej pojdi in sedi za mizo! 8Ne poreče li mu marveč: Pripravi, kar bom večerjal, in opaši se ter mi strezi, dokler se ne najem in napijem, in potem jej in pij ti? 9Ali se mar zahvali hlapcu, da je storil, kar mu je bilo ukazano? Nikar. 10Tako tudi vi, kadar storite vse, kar vam je ukazano, recite: Nepridni hlapci smo; storili smo le, kar smo bili dolžni storiti. 11In zgodi se ob njegovem potovanju v Jeruzalem, da gre sredi med Samarijo in Galilejo. 12In ko pride v neko vas, ga sreča deset gobavih mož, ki so stali oddaleč. 13In ti povzdignejo glas, rekoč: Jezus, učenik, usmili se nas! 14In ko jih ugleda, jim reče: Pojdite, pokažite se duhovnikom! In zgodi se, ko so šli, so bili očiščeni. 15Eden pa izmed njih, ko je videl, da je ozdravel, se vrne, hvaleč Boga z močnim glasom, 16in pade na obraz pred noge njegove ter se mu zahvali; in ta je bil Samarijan. 17Odgovori pa Jezus in reče: Ali jih ni bilo deset očiščenih, kje pa je onih devet? 18Ali ni nobenega drugega, ki bi se vrnil, da bi dal Bogu hvalo, razen tega tujca? 19In reče mu: Vstani, pojdi! vera tvoja te je rešila. 20Ko ga pa vprašajo farizeji, kdaj pride kraljestvo Božje, jim odgovori in reče: Kraljestvo Božje ne pride, vzbujajoč pozornost; 21tudi ne poreko: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Kajti, glejte, kraljestvo Božje je sredi vas. 22Reče pa učencem: Pridejo dnevi, ko boste želeli videti enega od dni Sina človekovega, in ne boste videli. 23In poreko vam: Glej, tu je! ali: Glej, tam je! Ne hodite tja in tudi ne sledite jim. 24Zakaj kakor blisk, ki švigne z enega kraja neba in se zasveti do drugega kraja neba, tako bode Sin človekov v dan svoj. 25Ali poprej mora veliko pretrpeti in zavržen biti od tega rodu. 26In kakor je bilo v dnevih Noetovih, tako bode tudi v dneh Sina človekovega: 27jedli so, pili so, ženili so se, možile so se, do dneva, ko je stopil Noe v barko ter je prišel potop in vse pogubil. 28Enako tudi, kakor je bilo v dnevih Lotovih: jedli so, pili so, kupovali so, prodajali so, sadili so, zidali so; 29ali tisti dan, ko je šel Lot iz Sodome, je ogenj in žveplo dežilo z neba in je vse pogubilo. 30Ravno tako bode tisti dan, ko se razodene Sin človekov. 31Tisti dan, kdor bo na strehi, a orodje njegovo v hiši, naj ne stopa doli, da ga vzame; in kdor bo na polju, naj se tudi ne ozira na to, kar je zadaj. 32Spominjajte se žene Lotove! 33Kdorkoli hoče dušo svojo ohraniti, jo izgubi; a kdor jo izgubi, ji pomore v življenje. 34Pravim vam: Tisto noč bodeta dva na eni postelji: eden bo vzet, a drugi puščen. 35Dve bosta mleli skupaj: ena bo vzeta, a druga puščena. 36§ Dva bosta na njivi: eden bo vzet, a drugi puščen. 37In odgovarjajoč mu, reko: Kje, Gospod? A on jim reče: Kjer je truplo, tam se bodo zbirali tudi orli.