‏ Luke 18

18. Poglavje

1Pravil jim je pa tudi priliko, kako jim je treba vsekdar moliti in ne naveličati se, rekoč: 2Bil je v nekem mestu sodnik, ki se ni bal Boga in se ni sramoval ljudi. 3Bila pa je v tistem mestu vdova, in hodila je k njemu, proseč: Izvrši zame pravico nad nasprotnikom mojim. 4In dolgo časa ni hotel; potem pa reče sam v sebi: Če se tudi Boga ne bojim in se ne sramujem ljudi, 5vendar zato, ker me tolikanj nadleguje ta vdova, izvršim ji pravico, da naposled ne pride in me ogluši. 6In reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik! 7Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice izvoljencem svojim, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša? ▼

▼Ali: in jim li bo zavlačeval?

8Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem. Toda, kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na zemlji? 9Pove pa tudi nekaterim, ki so sami v sebe zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko: 10Dva človeka sta šla gori v tempelj molit, eden je bil farizej, a drugi cestninar. 11Farizej se ustopi in moli sam s seboj tako: Bog, zahvaljujem te, da nisem, kakor drugi ljudje: razbojniki, krivičniki, prešeštniki ali kakor tale cestninar. 12Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, karkoli imam. 13Cestninar pa stoji oddaleč in še oči si ne upa povzdigniti k nebu, temuč trka na prsi svoje, rekoč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku! 14Pravim vam: Ta je šel opravičen na dom svoj, a ne oni: zakaj vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, a kdor se ponižuje, bo povišan. 15Prinašali so pa k njemu tudi otročičke svoje, da bi se jih dotikal; videč pa to, jih karajo učenci. 16A Jezus jih pokliče k sebi in reče: Pustite otročiče, naj prihajajo k meni, in ne branite jim; zakaj takih je kraljestvo Božje. 17Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, nikakor ne pride vanje. 18In vpraša ga neki poglavar, rekoč: Dobri učenik, kaj naj storim, da podedujem večno življenje? 19Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen eden, Bog. 20Zapovedi znaš: „Ne prešeštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta svojega in mater svojo“. 21On pa reče: Vse to sem izpolnjeval od mladosti svoje. 22In ko sliši to, mu Jezus veli: Enega ti je še treba: prodaj vse, karkoli imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih, ter pridi in hodi za menoj! 23On pa, ko to sliši, se zelo razžalosti, zakaj bil je silno bogat. 24Ko ga pa vidi Jezus žalostnega, reče: Kako težko pridejo v kraljestvo Božje, kateri imajo bogastvo! 25Laže je namreč velblodu priti igli skozi uho, nego bogatinu stopiti v kraljestvo Božje. 26Pa reko, ki so to slišali: Kdo se potem more zveličati? 27On pa reče: Kar je pri ljudeh nemogoče, mogoče je pri Bogu. 28A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse svoje in šli za teboj. 29On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, ki je zapustil dom, ali ženo, ali brate, ali roditelje, ali otroke zavoljo kraljestva Božjega, 30ki ne bi prejel mnogokrat več v tem času, a v prihodnjem svetu večnega življenja. 31Vzame pa dvanajstere k sebi in jim reče: Glej, gremo gori v Jeruzalem, in dopolni se Sinu človekovemu vse, kar so napisali proroki. 32Izroče ga namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali in pljuvali nanj, 33in ga bičali in potem umorili; a tretji dan vstane od smrti. 34In oni niso tega nič umeli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso vedeli, kaj se jim je pravilo. 35Zgodi se pa, ko se bliža Jerihu, da sedi slepec kraj pota in prosjači. 36Ko pa sliši, da gre ljudstvo mimo, povprašuje, kaj bi to bilo. 37Povedo mu pa, da gre Jezus Nazarečan mimo. 38In zavpije rekoč: Jezus, sin Davidov, usmili se me! 39In spredaj gredoči, mu preté, naj umolkne; on pa kriči še veliko bolj: Sin Davidov, usmili se me! 40Jezus se pa ustavi in ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, ga vpraša: 41Kaj hočeš, naj ti storim? On pa reče: Gospod, da izpregledam. 42In Jezus pa reče: Izpreglej! vera tvoja te je rešila. 43In takoj izpregleda in gre za njim, hvaleč Boga. In vse ljudstvo, ko je to videlo, je dalo hvalo Bogu.