‏ Luke 22

22. Poglavje

1Bližal se je pa praznik presnih kruhov, ki se imenuje Velika noč. 2In višji duhovniki in pismarji so gledali, kako bi ga umorili; bali so se namreč ljudstva. 3Satan pa je šel v Juda s priimkom Iškariota, ki je bil iz števila dvanajsterih. 4In odide in se dogovori z višjimi duhovniki in glavarji templja, kako jim ga izda. 5In razvesele se in se zavežejo, dati mu denarja. 6In da jim besedo in išče pripravnega časa, da jim ga izda v nepričujočnosti množice. 7Pride pa dan presnih kruhov, ko je bilo treba klati velikonočno jagnje. 8In pošlje Petra in Janeza, rekoč: Pojdita, pripravita nam velikonočno jagnje, da bomo jedli. 9Ona pa mu rečeta: Kje hočeš, da pripraviva? 10A on jima reče: Glej, ko prideta v mesto, vaju bo srečal človek, ki bo nesel vrč vode; sledita za njim v hišo, v katero pojde, 11in recita hišnemu gospodarju: Učenik ti pravi: Kje je obednica, kjer bom jedel velikonočno jagnje z učenci svojimi? 12In on vama pokaže veliko izbo pogrnjeno; tam pripravita. 13Pa odideta in najdeta, kakor jima je bil rekel, in pripravita velikonočno jagnje. 14In ko pride ura, sede za mizo in dvanajsteri apostoli ž njim. 15In reče jim: Željno sem hrepenel jesti to velikonočno jagnje z vami, preden bom trpel; 16kajti pravim vam, da ga ne bom več jedel, dokler se v kraljestvu Božjem ne dopolni. 17In prejme kelih, zahvali in reče: Vzemite ga in razdelite med seboj. 18Kajti pravim vam, da ne bom več pil od trtnega sadu, dokler ne pride kraljestvo Božje. 19In vzame kruh, zahvali in prelomivši ga, jim da, rekoč: To je moje telo, ki se za vas daruje. To delajte v moj spomin! 20Ravno tako tudi kelih po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se za vas preliva. 21Toda glej, izdajalca mojega roka je z menoj na mizi. 22Sin človekov sicer gre, kakor je določeno, ali gorje tistemu človeku, ki ga izdaja. 23In oni začno vpraševati med seboj, kdo je mar izmed njih, ki bo to storil. 24Vname pa se tudi prepir med njimi, kdo izmed njih velja li za večjega. 25On jim pa reče: Kralji narodov tem gospodujejo, in kateri imajo oblast, se imenujejo dobrotniki. 26Vi pa ne tako: ampak kdor je največji med vami, bodi kakor najmanjši, in kdor je vodnik, bodi kakor služabnik. 27Kdo namreč je večji: kdor sedi za mizo, ali kdor streže? Ali ne, kdor sedi za mizo? Jaz pa sem med vami kakor kdor streže. 28A vi ste, ki ste vztrajali z menoj v izkušnjavah mojih. 29In jaz vam volim kraljestvo, kakor ga je meni Oče moj volil, 30da jeste in pijete pri mizi moji v kraljestvu mojem in sedite na prestolih ter sodite dvanajstere rodove Izraelove. 31Simon, Simon! glej, satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico; 32ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine vera tvoja; in ti, ko se nekdaj izpreobrneš, potrjuj brate svoje. 33On pa mu reče: Gospod, pripravljen sem iti s teboj tudi v ječo in v smrt. 34A on mu reče: Pravim ti, Peter, danes ne zapoje petelin, dokler trikrat ne utajiš, da me poznaš. 35In vpraša jih: Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in obuvala, ali vam je česa zmanjkalo? Oni pa odgovore: Ničesar. 36On pa jim reče: Ali sedaj, kdor ima mošnjo, naj jo vzame, ravno tako tudi torbo, a kdor nima meča, naj proda suknjo in si ga kupi. 37Kajti pravim vam, da se mora izpolniti na meni še to, kar je pisano: „In hudodelnikom je bil prištet“. Zakaj to, kar je pisano zame, se bliža dopolnitvi. 38Oni pa reko: Gospod glej, tu sta dva meča! A on jim reče: Dosti je! 39In gre ven in se napoti kakor navadno na Oljsko goro; za njim pa gredo tudi učenci njegovi. 40In ko pride na mesto, jim reče: Molite, da ne zajdete v izkušnjavo. 41In sam se odmakne od njih za lučaj kamena in pokleknivši na kolena, moli 42in reče: Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja se zgodi! 43Prikaže pa se mu angel iz nebes in ga krepča. 44In ko se bori z grozo smrti, moli še gorečneje; in njegov pot postane kakor kaplje krvi, ki so padale na zemljo. 45In vstane od molitve ter pride k učencem svojim in jih najde speče od žalosti. 46In jim reče: Kaj spite? Vstanite in molite, da ne zajdete v izkušnjavo! 47Ko je še govoril, glej, množica in oni, ki se je imenoval Juda, eden dvanajsterih, gre pred njimi in se približa Jezusu, da ga poljubi. 48Jezus mu pa reče: Juda, s poljubom izdajaš Sina človekovega? 49Ko pa vidijo ti, ki so bili okoli njega, kaj da bo, mu reko: Gospod, ali naj udarimo z mečem? 50In eden izmed njih udari hlapca velikega duhovnika in mu odseka desno uho. 51Jezus pa odgovori in reče: Nehajte, dotlej! In doteknivši se ušesa njegovega, ga ozdravi. 52A višjim duhovnikom in poglavarjem templja in starejšinam, ki so bili prišli nadenj, reče Jezus: Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli? 53Ko sem bil vsak dan z vami v templju, niste iztegnili rok zoper mene. Ali to je vaša ura in oblast teme. 54In zgrabijo ga in odženo. In peljejo ga v hišo velikega duhovnika. A Peter je šel oddaleč za njim. 55In ko so bili zanetili ogenj sredi dvorišča in so skupaj sedeli, sede Peter mednje. 56Neka dekla pa, ko ga vidi sedečega pri ognju, ga ostro pogleda in reče: Tudi ta je bil ž njim. 57A on zataji, rekoč: Žena, ne poznam ga. 58In malo potem ga ugleda drugi in reče: Tudi ti si izmed njih. A Peter reče: Človek, nisem! 59In eno uro ali nekaj pozneje trdi nekdo drugi, rekoč: Zares, tudi ta je bil ž njim; saj je tudi Galilejec. 60Peter pa reče: Človek, ne vem, kaj praviš. In zdajci, ko še govori, zapoje petelin. 61In Gospod se obrne in pogleda na Petra; in Peter se spomni besede Gospodove, kakor mu je bil rekel: Preden zapoje petelin, me zatajiš trikrat. 62In gre ven in se bridko razjoka. 63In možje, ki so držali Jezusa, so ga zasramovali in bíli. 64In zakrivali so ga in vpraševali, govoreč: Prorokuj, kdo te je udaril? 65In še veliko drugega so preklinjaje govorili zoper njega. 66In ko napoči jutro, se zbere starejšinstvo ljudstva, višji duhovniki in pismarji; in odpeljejo ga v veliki zbor svoj in reko: 67Če si ti Kristus, povej nam! On pa reče: Ako vam povem, nikakor ne boste verovali; 68ako pa vprašam, gotovo ne odgovorite. 69Odslej pa bo Sin človekov sedel na desnici moči Božje. 70In reko vsi: Ti si torej Sin Božji? On jim pa reče: Vi pravite, da jaz sem. 71A oni reko: Kaj nam je še treba pričevanja? Saj smo sami slišali iz ust njegovih.