‏ Luke 24

24. Poglavje

1A prvi dan tedna, zelo zgodaj, pridejo h grobu in prineso, kar so bile pripravile dišav. 2Najdejo pa kamen odvaljen od groba; 3ko pa stopijo v grob, ne najdejo trupla Gospoda Jezusa. 4In zgodi se, ko se niso mogle načuditi temu, glej, dva moža se postavita poleg njih v svetlih oblačilih. 5Ko so se pa bale in so povesile lica k zemlji, jim rečeta: Kaj iščete živega med mrtvimi? 6Ni ga tu, nego vstal je. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji, 7rekoč: Sin človekov mora biti izdan v roke ljudi grešnikov in biti križan, a vstati tretji dan. 8In spomnijo se besed njegovih, 9in se vrnejo od groba ter sporoče vse to enajsterim in vsem drugim. 10Bile so pa Marija Magdalena in Joana in Marija, Jakobova mati, in druge ž njimi, ki so to pravile apostolom. 11In zdele so se jim njih besede kakor prazno govoričenje, in niso jim verjeli. 12A Peter vstane in pohiti h grobu in, sklonivši se, ugleda samo platnene prte. In odide domov, čudeč se, kaj se je zgodilo. 13In glej, dva izmed njih sta šla tisti dan v trg, ki je bil šestdeset tečajev daleč od Jeruzalema in mu je bilo ime Emavs. 14In pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo. 15In prigodi se, ko se tako pogovarjata in drug drugega vprašujeta, da se sam Jezus približa in gre ž njima. 16Ali njune oči so bile zadržane, da ga nista spoznala. 17On jima pa reče: Kaki so to pogovori, ki jih imata gredoč med seboj? In ustavita se, gledaje žalostno. 18Odgovori pa eden, po imenu Kleopa, in mu reče: Si li ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne veš, kaj se je te dni v njem zgodilo? 19Pa jima reče: Kaj? Onadva mu pa rečeta: Tisto o Jezusu Nazarečanu, ki je bil mož prorok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom: 20kako so ga naši višji duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali. 21Mi pa smo se nadejali, da je on ta, ki ima odrešiti Izraela. Ali vrhu vsega tega je danes že tretji dan, kar se je to zgodilo. 22Pa tudi uplašile so nas neke žene izmed naših, ki so bile zgodaj pri grobu, 23in ko niso našle trupla njegovega, so prišle, pripovedujoč, da so celo videle prikazen angelov, kateri pravijo, da je on živ. 24In nekateri teh, ki so z nami, so šli h grobu in so našli tako, kakor so bile žene povedale, ali njega niso videli. 25In on jima veli: O vi nespametneži in lenega srca, da bi verovali vse, kar so govorili proroki! 26Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v slavo svojo? 27In začne od Mojzesa in vseh prorokov in jima razlaga, kar je v vseh pismih pisano o njem. 28In približajo se trgu, v katerega sta šla; in on se dela, kakor da bi hotel dalje iti. 29In prisilita ga, govoreč: Ostani z nama, ker se večeri in dan se je že nagnil. In gre noter, da ostane ž njima. 30In zgodi se, ko je sedel ž njima za mizo, vzame kruh in blagoslovi ter ga prelomi in jima podaje. 31In njune oči se odpro in ga spoznata; a on jima izgine izpred oči. 32In rečeta drug drugemu: Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti, ko nama je razlagal pisma? 33In vstaneta še tiso uro in se vrneta v Jeruzalem, in najdeta zbrane enajstere in te, ki so bili ž njimi. 34Ti pravijo: Res je vstal Gospod in se je prikazal Simonu. 35In onadva pripovedujeta, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga spoznala, ko je kruh prelomil. 36Ko pa o tem še govore, stopi on sam v sredo mednje in jim reče: Mir vam! 37In oni se uplaše in vsi prestrašeni mislijo, da vidijo duha. 38In jim reče: Kaj se plašite? in zakaj dvomljive misli obhajajo vaša srca? 39Poglejte roke moje in noge moje, da sem jaz sam; potipajte me in poglejte! Saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz. 40In rekši to, jim pokaže roke in noge svoje. 41Ker pa še ne verjamejo od veselja in se čudijo, jim reče: Imate li tu kake jedi? 42Oni pa mu dado kos pečene ribe in satovja. 43In vzame in pojé pred njimi. 44Reče pa jim: To so besede moje, katere sem vam bil govoril, ko sem bil še z vami, da se mora izpolniti vse, kar je pisano zame v zakonu Mojzesovem in v prorokih in psalmih. 45Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma; 46in veli jim: Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan iz mrtvih, 47in se mora oznanjevati v imenu njegovem izpokorjenje in odpuščenje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema. 48Vi pa ste priče temu. 49In glejte, jaz pošljem obljubo Očeta svojega na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave. 50Peljal jih je pa ven, da so bili Betaniji nasproti, in povzdigne roke svoje in jih blagoslovi. 51In zgodi se, ko jih blagoslavlja, da se loči od njih, in vznese se v nebo. 52A oni se mu poklonijo in se vrnejo v Jeruzalem z velikim veseljem. 53In bili so vsekdar v templju, hvaleč Boga.