‏ Matthew 15

15. Poglavje

1Tedaj pridejo k Jezusu iz Jeruzalema pismarji in farizeji, govoreč: 2Zakaj prestopajo učenci tvoji izročilo starih? Ne umivajo si namreč rok, kadar jedo kruh. 3On pa odgovori in reče: Zakaj prestopate tudi vi zapoved Božjo zaradi izročila svojega? 4Bog je namreč rekel: „Spoštuj očeta svojega in mater“, in: „Kdor kolne očeta ali mater, naj umrje“. 5Vi pa pravite: Če kdo reče očetu ali materi: V daritev bodi, s čimer bi ti jaz pomagal, 6ni več zavezan spoštovati očeta svojega ali matere svoje. In tako ste ovrgli zapoved Božjo zaradi izročila svojega. 7Hinavci, dobro je o vas prorokoval Izaija, govoreč: 8„To ljudstvo me časti z ustnicami svojimi, njih srce pa je daleč od mene. 9Ali zastonj me časté, učeč nauke, zapovedi človeške“. 10In pokliče množico k sebi in jim reče: Poslušajte in umejte! 11Ne skruni človeka to, kar prihaja v usta, temuč kar izhaja iz ust, to skruni človeka. 12Tedaj pristopijo učenci njegovi in mu reko: Veš li, da so se farizeji, ko so slišali to besedo, spotikali? 13On pa odgovori in reče: Vsaka rastlina, katere ni zasadil Oče moj nebeški, se bo izrovala. 14Pustite jih! Oni so slepcem slepi vodniki. Če pa slepec slepca vodi, padeta oba v jamo. 15Peter pa odgovori in mu reče: Razloži nam to priliko! 16Jezus pa reče: Ali ste tudi vi še nerazumni? 17Ne umete li, da gre vse, kar prihaja v usta, v trebuh in se meče ven? 18Kar pa prihaja iz ust, izhaja iz srca, in to skruni človeka. 19Zakaj iz srca izhajajo hudobne misli, uboji, prešeštva, nečistosti, tatvine, kriva pričevanja, kletvine. 20To je, kar oskrunja človeka; jesti pa z neumitimi rokami ne oskrunja človeka. 21In Jezus odide odtod in se umakne v okraje tirske in sidonske. 22In glej, žena Kananičanka pride iz teh krajev ter zavpije in reče: Usmili se me, Gospod, sin Davidov; mojo hčer zelo muči zli duh. 23On ji pa ne odgovori besede. In pristopijo učenci njegovi in ga prosijo, rekoč: Odpravi jo, ker kriči za nami. 24On pa odgovori in reče: Nisem poslan, razen le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. 25Ona pa pristopi ter pade pred njim, rekoč: Gospod, pomagaj mi! 26On pa odgovori in reče: Ni lepo, da se vzame kruh otrokom in se vrže psičkom. 27Ona pa reče: Da, Gospod, toda tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njih gospodarjev. 28Tedaj odgovori Jezus in ji veli: O žena, velika je vera tvoja. Zgodi naj se ti, kakor hočeš. In njena hči je ozdravela tisto uro. 29In Jezus odide odtod in pride h Galilejskemu morju, in stopivši na goro, sede tam. 30In pridejo k njemu velike množice, ki so imeli s seboj hrome, slepce, mutce, pohabljene in mnogo drugih, ter jih polože k nogam Jezusovim; in on jih ozdravi, 31tako da se ljudstvo začudi, ko vidijo, da mutci govore in pohabljeni so zdravi in hromi hodijo in slepci vidijo; in so slavili Boga Izraelovega. 32Pokliče pa Jezus učence svoje in reče: Ljudstvo se mi smili, ker so že tri dni pri meni in nimajo kaj jesti. A lačnih jih nočem odpraviti, da ne omagajo na poti. 33In reko mu učenci njegovi: Odkod bi mi vzeli v puščavi toliko kruha, da bi nasitili toliko ljudstva? 34In reče jim Jezus: Koliko hlebov imate? Oni pa reko: Sedem, in malo ribic. 35In ukaže množici, naj sedejo po tleh. 36In vzame sedmero hlebov in ribe in zahvalivši se, prelomi in da učencem, učenci pa ljudstvu. 37In jedli so vsi in se nasitili; in pobrali so ostale kosce, polnih sedem košev. 38Bilo jih je pa, ki so jedli, štiri tisoč, brez žen in otrok. 39Razpustivši pa ljudstvo, stopi v ladjo in pride v pokrajino Magadansko.