Rut 1 | SloChraska | STEP | In zgodi se v dneh, ko so sodniki vladali, da nastane lakota v deželi. In neki mož iz Betlehema Judovega odide, da prebiva kot tujec na Moabski poljani, on in žena njegova in dva sinova.

‏ Ruth 1

1. Poglavje

1 In zgodi se v dneh, ko so sodniki vladali, da nastane lakota v deželi. In neki mož iz Betlehema Judovega odide, da prebiva kot tujec na Moabski poljani, on in žena njegova in dva sinova. 2 Možu pa je bilo ime Elimelek in ženi njegovi Naomi, njegova dva sinova pa sta se imenovala Mahlon in Kiljon, Efratejca iz Betlehema Judovega. In prišli so na Moabsko poljano in bivali ondi. 3 Elimelek pa, Naomin mož, je umrl, in ona je ostala z dvema sinoma svojima. 4 Ta si vzameta ženi Moabki, eni je bilo ime Orfa in drugi Ruta. In prebivali so ondi blizu deset let. 5 Potem umrjeta obadva, Mahlon in Kiljon, in žena ostane za dvema sinoma svojima in za možem svojim. 6 Tedaj vstane ona z dvema snahama svojima, da bi se povrnila z Moabske poljane; slišala je namreč v kraju moabskem, da je Gospod obiskal ljudstvo svoje, ko mu je dal kruha. 7 Odpravi se torej iz mesta, kjer je bivala, in ž njo dve snahi njeni, in nastopijo pot, da se vrnejo v deželo Judovo. 8 In Naomi reče dvema snahama svojima: Pojdita in vrnita se, vsaka v svoje matere hišo! Gospod stóri vama milost, kakor ste jo storili mrtvima in meni. 9 Daj vama Gospod, da najdeta pokoj, vsaka v svojega moža hiši. In ju poljubi. Oni pa povzdigneta glas svoj in jočeta. 10 In ji rečeta: Nikar, ampak vrneva se s teboj k ljudstvu tvojemu. 11 Naomi pa reče: Vrnita se, hčerki moji! Čemu bi hoteli z menoj iti? Nosim li še sinove v telesu svojem, ki bi vam bili možje? 12 Vrnita se, hčerki moji, in pojdita! Prestara sem že, da bi vzela moža. In ko bi tudi rekla: Upam, da dobim še to noč moža in porodim sinove, 13 bosta li hoteli čakati, dokler odrastejo? hočeta li zaradi njih odlašati, da ne bi vzeli moža? Ne, hčerki moji! zakaj meni je veliko bridkejše nego vama, ker roka Gospodova je iztegnjena zoper mene. 14 In oni povzdigneta glas svoj in jočeta še bolj. Orfa pa poljubi taščo svojo in odide. A Ruta se je oklene. 15 Ona pa reče: Glej, jetrva tvoja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojemu bogu; vrni se tudi ti za jetrvo svojo! 16 Ruta odgovori: Nikar me ne sili, da te zapustim in se obrnem, da ne bi šla za teboj! Ker kamor ti greš, hočem iti tudi jaz, in kjerkoli ostaneš, ostanem tudi jaz: tvoje ljudstvo je ljudstvo moje, in tvoj Bog je moj Bog! 17 Kjer umrješ, umrjem tudi jaz in ondi hočem biti pokopana. Gospod mi stóri to in ono, če sama smrt ne loči mene in tebe. 18 Ko torej vidi, da se je trdno namenila iti ž njo, neha jo odvračati. 19 In šli sta obedve, da sta dospeli v Betlehem. In zgodi se, ko prideta v Betlehem, da se vznemiri zanju vse mesto, in žene so dejale: Je li ta Naomi? 20 Ona pa reče: Ne imenujte me Naome, ^{▼▼T. j. radost.} ampak kličite me Maro, ^{▼▼T. j. bridkost.} ker me je Vsegamogočni prenapolnil z bridkostjo! 21 Polna sem šla odtod, a prazno me je pripeljal domov Gospod. Zakaj mi pravite Naomi, ker me je ponižal Gospod in Vsegamogočni mi hudo storil? 22 Tako se je vrnila Naomi in ž njo Ruta Moabka, njena snaha, ki je odšla z Moabske poljane; in dospeli sta v Betlehem, prav ko se je ječmenova žetev začela.