2Sa 2 | SloKJV | STEP | Pripetilo se je po tem, da je David poizvedel od Gospoda , rekoč: »Ali naj grem gor v katerokoli izmed Judovih mest?« Gospod mu je rekel: »Pojdi gor.« David mu je rekel: »Kam naj grem gor?« Rekel je: »V Hebrón.«

‏ 2 Samuel 2

2. Poglavje

1 Pripetilo se je po tem, da je David poizvedel od Gospoda, rekoč: »Ali naj grem gor v katerokoli izmed Judovih mest?« Gospod mu je rekel: »Pojdi gor.« David mu je rekel: »Kam naj grem gor?« Rekel je: »V Hebrón.« 2 Tako je David odšel tja gor in tudi dve njegovi ženi: Jezreélka Ahinóam in Abigájila, žena Karmélčana Nabála. 3 Njegove može, ki so bili z njim, je David privedel gor, vsakega moža s svojo družino in prebivali so v mestih Hebróna. 4 Možje ^a iz Juda so prišli in tam mazilili Davida [za] kralja nad Judovo hišo. In povedali so Davidu, rekoč: »Da so bili možje ^b iz Jabéš Gileáda tisti, ki so pokopali Savla.«

5 David je poslal poslance k ljudem iz Jabéš Gileáda ter jim rekel: »Blagoslovljeni bodite od Gospoda, da ste izkazali to prijaznost našemu gospodu Savlu in ga pokopali. 6 Sedaj naj vam Gospod izkaže prijaznost in resnico in tudi jaz vam bom poplačal to prijaznost, ker ste storili to stvar. 7 Zato naj bodo sedaj vaše roke okrepljene in bodite hrabri, ^{▼▼hrabri…: hebr. sinovi poguma.} kajti vaš gospodar Savel je mrtev in tudi Judova hiša me je mazilila [za] kralja nad seboj.«

8 Toda Nerov sin Abnêr, poveljnik Savlove ^{▼▼Savlove…: hebr. vojske, ki je bila Savlova.} vojske, je vzel Savlovega sina Iš Bošeta, ^{▼▼Iš Bošeta: ali, Ešbáala; [Iš Bošet: hebr. Mož sramote.]} in ga privedel preko, v Mahanájim 9 in ga postavil [za] kralja nad Gileádom, nad Ašhúrci, nad Jezreélom, nad Efrájimom, nad Benjaminom in nad vsem Izraelom. 10 Savlov sin Iš Bošet je bil star štirideset let, ^{▼▼[Leta 1055 pr. Kr.]} ko je začel kraljevati nad Izraelom in kraljeval je dve leti. Toda Judova hiša je sledila Davidu. 11 In časa, ^{▼▼časa: hebr. število dni.} ko je bil David kralj v Hebrónu, nad Judovo hišo, je bilo sedem let in šest mesecev.

12 In Nerov sin Abnêr in služabniki Savlovega sina Iš Bošeta so iz Mahanájima odšli v Gibeón. 13 In Cerújin sin Joáb in Davidovi služabniki so odšli ^{▼▼[Okoli leta 1053 pr. Kr.]} ven in se ^{▼▼se: hebr. so jih.} srečali pri Gibeónskem ribniku in se usedli, eni na eni strani ribnika, drugi pa na drugi strani ribnika. 14 Abnêr je rekel Joábu: »Naj mladeniči sedaj vstanejo in igrajo pred nami.« Joáb je rekel: »Naj vstanejo.« 15 Potem so se tam vzdignili in odšli čez, po številu dvanajst iz Benjamina, ki je pripadal Iš Bošetovemu sinu Savlu in dvanajst izmed Davidovih služabnikov. 16 Vsak je zgrabil drugega za glavo in svoj meč porinil v njegovo stran. Tako so skupaj padli dol, zato je bil ta kraj imenovan Helkat-hazurim, ^{▼▼Helkat-hazurim: to je: Polje močnih mož; [Helkat-hazurim: hebr. Gladkost skal.]} ki je v Gibeónu. 17 Tam je bila ta dan zelo huda bitka in Abnêr je bil poražen in Izraelovi možje, pred Davidovimi služabniki.

18 Bili so trije Cerújini sinovi: Joáb, Abišáj in Asaél. Asaél je bil kakor svetloba stopala, ^{▼▼stopala: hebr. svojih stopal.} kakor divja ^{▼▼divja…: hebr. ena od srn, ki je na polju.} srna. 19 Asaél je zasledoval Abnêrja in ko je šel, se ni obrnil ne k desni roki niti ne k levi od ^{▼▼od…: hebr. izza.} zasledovanja Abnêrja. 20 Potem je Abnêr pogledal za seboj in rekel: »Ali si ti Asaél?« Odgovoril je: »Jaz sem.« 21 Abnêr mu je rekel: »Obrni se vstran k svoji desni roki ali k svoji levi in primi enega izmed mladeničev in si vzemi njegovo ^{▼▼njegovo…: ali, njegov plen.} bojno opremo.« Toda Asaél se ni hotel obrniti od sledenja za njim. 22 Abnêr je ponovno rekel Asaélu: »Obrni se stran od sledenja za menoj. Zakaj bi te udaril k tlom? Kako bi potem svoj obraz dvignil k tvojemu bratu Joábu?« 23 Vendar je ta odklonil, da se obrne vstran. Zato ga je Abnêr z zadnjim delom sulice udaril pod petim rebrom, da je sulica pogledala ven za njim; in tam je padel dol in umrl na istem kraju. Pripetilo se je, da kolikor jih je prišlo na kraj, kjer je Asaél padel dol in umrl, da so mirno stali. 24 Tudi Joáb in Abišáj sta zasledovala Abnêrja. Sonce je zašlo, ko sta prišla k hribu Ame, ki leži pred Giahom, ob poti Gibeónske divjine.

25 Benjaminovi otroci so se zbrali skupaj za Abnêrjem in postali eno krdelo in stali na vrhu hriba. 26 Potem je Abnêr zaklical Joábu in rekel: »Mar bo meč požiral na veke? Ali ne veš, da bo v zadnjem koncu to grenkoba? Doklej bo torej, preden boš svojemu ljudstvu naročil, naj se vrne od zasledovanja svojih bratov?« 27 Joáb je rekel: »Kakor živi Bog, če ne bi spregovoril, bi potem zjutraj ^{▼▼zjutraj…: hebr. od jutra.} ljudstvo zagotovo odšlo gor, ^{▼▼gor: ali, proč.} vsakdo od sledenja svojemu bratu.« 28 Tako je Joáb zatrobil na šofar in vse ljudstvo je mirno stalo in ni več zasledovalo Izraela niti se niso več bojevali. 29 Abnêr in njegovi možje so vso to noč hodili skozi ravnino in prečkali Jordan in šli skozi ves Bitrón in prišli do Mahanájima. 30 Joáb se je vrnil od zasledovanja Abnêrja in ko je vse ljudstvo zbral skupaj, je od Davidovih služabnikov manjkalo devetnajst mož in Asaél. 31 Toda Davidovi služabniki so udarili Benjaminove in Abnêrjeve može, tako da je umrlo tristo šestdeset mož.

32 Pobrali so Asaéla in ga pokopali v mavzoleju njegovega očeta, ki je bil v Betlehemu. Joáb in njegovi možje pa so vso noč hodili ter ob svitu prišli v Hebrón.