‏ 1 Corinthians 14

XIV. Poglavje

1Hrepenite za ljubeznijo, a trudite se za duhovne stvari, bolje pa, da prerokujete. 2Kajti kdor govori v jeziku, ne govori ljudém, nego Bogu, ker nikdor ne sluša; z duhom pa govori skrivnosti; 3A kdor prerokuje ljudém, govori na zbujanje pobožnosti in na opominjanje in na tolažbo. 4Kajti kdor v jeziku govori, sam sebe zbuja na pobožnost, kdor pa prerokuje, cerkev zbuja na pobožnost. 5Hočem pa, da vsi govorite jezike, bolje pa, da prerokujete, kajti veči je, kdor prerokuje, nego kdor govori jezike, razen če razklada, da bi se cerkev zbudila na pobožnost. 6Sedaj pa, bratje, če pridem k vam jezike govoreč, kaj vam bom koristil, če vam ne bom govoril ali v razodetji, ali v znanji, ali v preroštvu, ali v nauku? 7Kakor brezdušne stvari, ktere glas dajo, bodi si piščal, ali gosli, če razločka v glasovih ne dajo, kako se bo umelo, kaj se piska ali gode? 8Ker če nerazločen glas trobenta dá, kdo se bo pripravil za boj? 9Tako tudi vi, če z jezikom razumljive besede ne daste, kako se bo umelo, kaj pravite? kajti v zrak boste govorili. 10Toliko vrst glasov, postavim, je na svetu, in nobeden izmed njih ni brez znamenovanja. 11Če torej ne vem moči glasa, mutec bom govorečemu in govoreči bo meni mutec. 12Tako tudi vi, ko se trudite za duhovne darí, glejte, da boste za pobožno zbujevanje cerkve bogati. 13Za to, kdor govori v jeziku, naj moli, da bi razkladal. 14Kajti če molim v jeziku, duh moj moli, a um moj je brez sada. 15Kaj torej? molil bom z duhom, a molil bom tudi z umom; prepeval bom z duhom, a prepeval bom tudi z umom. 16Ker če blagosloviš z duhom, ta, kteri je nepodučen, kako poreče amen na tvoj blagoslov, ko ne ve, kaj govoriš? 17Ti se, res da, dobro zahvaljuješ, ali drugi se ne zbuja na pobožnost. 18Zahvaljujem se svojemu Bogu, da bolje od vseh vas jezike govorim. 19Toda v cerkvi rajši pet besed s svojim umom rečem, da tudi druge podučim, nego pa tisoč besed v jeziku. 20Bratje, ne bodite deca, nego v zlobi bodite deca, a v umu bodite popolni. 21V postavi je pisano: "Z drugimi jeziki in z drugimi ustnicami bom govoril temu ljudstvu, in tudi tako me ne bodo poslušali, govori Gospod." 22Tako so jeziki za znamenje ne tem, kteri verujejo, nego nevernim, in preroštvo ne nevernim, nego tem, kteri verujejo. 23Ko bi se torej sešla cerkev vsa na eno mesto, in bi vsi jezike govorili in vnišli bi tudi nepodučeni ali neverniki, je li ne porekó, da norite? 24Ko bi pa vsi prerokovali a vnišel bi kak nevernik ali nepodučen, ozmerjajo ga vsi, sodijo ga vsi. 25In tako se skrivnosti njegovega srca razodevajo, in tako padši na obraz molil bo Boga oznanjujoč, da je Bog za res v vas. 26Kaj je torej, bratje? Kedar se shajate, vsak vas ima psalm, ima nauk, jezik ima, razodetje ima, razkladanje ima: vse naj se zgodi na zbujevanje pobožnosti. 27Če v jeziku kdo govori, naj govorita po dva ali k večemu po trije in eden za drugim, in eden naj razklada. 28Ko bi pa ne bilo razkladalca, molči naj v cerkvi, a sebi naj govori in Bogu. 29Preroka naj pa govorita dva ali trije, drugi naj pa razsojajo. 30Če se pa drugemu, kteri sedí, kaj razodene, prvi naj molči. 31Kajti morete eden po eden vsi prerokovati, da se vsi učé in vsi opominjajo. 32In duhovi preroški podlagajo se prerokom. 33Ker Bog ni Bog punta, nego in mira, kakor po vseh cerkvah svetniških. 34Žene vaše naj v cerkvah molčé, kajti ni jim dopuščeno govoriti, nego podlagati se, kakor tudi postava pravi. 35A če se hočejo česa naučiti, doma naj svoje može prašajo; kajti grdo je ženam v cerkvi govoriti. 36Je li od vas beseda Božja izšla? je li k vam samim prišla? 37Če kdo misli, da je prerok ali duhoven, spozna naj, kar vam pišem, da so Gospodove zapovedi. 38Če pa kdo ne vé, naj ne vé. 39Tako, bratje, trudite se, da prerokujete in govoriti v jezikih nikar ne branite. 40Vse naj se spodobno in po redu godi.