‏ Acts 16

XVI. Poglavje

1Pride pa v Derbo in Listro; in glej, neki učenec je bil tu po imenu Timotej, sin neke žene Judinje, ktera je verovala, očeta pa Grka; 2Za kterega so dobro pričali bratje, kteri so bili v Listri in Ikoniji. 3Tega je hotel Pavel, da bi šel ž njim, in vzemši, obreže ga za voljo Judov, kteri so bili v tistih krajih; kajti vedeli so vsi za očeta njegovega, da je Grk. 4Ko so pa hodili po mestih, priporočevali so jim, naj izpolnjujejo ustave, ktere so sklenili aposteljni in starešine v Jeruzalemu. 5In cerkve so se utrjevale v veri, in množilo se je njih število vsak dan. 6In ko so prehodili Frigijo in Galacijsko deželo, zabranil jim je sveti Duh govoriti besedo v Aziji. 7In ko so prišli v Mižijo, izkušali so iti v Bitinijo: ali Duh jim ni pustil. 8A ko so prešli Mižijo, snidejo v Troado. 9In prikaže se Pavlu po noči prikazen. Neki mož Macedonec je stal, proseč ga in govoreč: Pridi v Macedonijo in pomagaj nam. 10Ko je bil pa prikazen videl, ogledali smo se precej, da izidemo v Macedonijo, prepričani, da nas je Gospod poklical, da jim oznanimo evangelj. 11Ko smo se torej odpeljali iz Troade, prišli smo na ravnost v Samotracijo, in drugi dan v Neapolj. 12In odtod v Filipe, ktero je prvo mesto straní Macedonske, selišče. V tem mestu pa smo se nekoliko dnî mudili, 13In v sobotni dan smo izšli iz mesta k vodi, kjer je bil navadni kraj molitve, in sedši, govorili smo ženam, ktere so so bile zbrale. 14In neka žena po imenu Lidija, ktera je prodajala škrlat, iz mesto Tijatirskega, bogaboječa, poslušala je; in odprl jej je Bog srce, da je pazila na to, kar je Pavel govoril. 15Ko se je pa krstila, in hiša njena, prosila je, govoreč: Če mislite, da sem Gospodu verna, vnidite v hišo mojo in ostanite; in primorala nas je. 16Zgodí se pa, ko smo šli na molitev, sreča nas neka deklica, ktera je imela duha vedeža, in je veliko dobička dajala gospodarjem svojim z vedeževanjem. 17Ta je bila šla za Pavlom in nami, in vpila je, govoreč: Ti ljudje so služabniki Boga najvišega, kteri vam oznanjujejo pot zveličanja. 18A to je delala veliko dnî. Pavla je pa bolelo, in obrnivši se, reče duhu: Ukazujem ti po imenu Jezusa Kristusa, da izidi iž nje. In izšel je še tisto uro. 19Ko so pa videli gospodarji njeni, da je izšlo upanje njih dobička, primejo Pavla in Sila, in odvlečejo ju na trg k poglavarjem. 20In pripeljavši ju k poglavarjem, rekó: Ti ljudjé motijo naše mesto, ker so Judje; 21In oznanjujejo šege, kterih mi ne smemo sprejemati ne izpolnjevati, ker smo Rimljani. 22In ljudstvo vstane zoper nju; in poglavarji jima raztrgajo oblačila, in veleli so ju šibati. 23In ko so ju zeló pretepli, vržejo ju v ječo, naročivši varuhu ječe, naj ju skrbno varuje. 24In on, prejemši takošno zapoved, vrže ju v najnotranjo ječo, in dene jima noge v klado. 25A o polnoči sta Pavel in Sila molila in hvalila Boga; in jetniki so ju poslušali. 26Kar vstane potres velik, tako, da se je temelj ječe zganil; in pri tej priči so se odprla vsa vrata, in vsem je odpadlo železje. 27Ko se je pa varuh ječe prebudil, in je videl vrata ječe odprta, izdere meč in hotel se je umoriti, misleč, da so jetniki pobegnili. 28Pavel pa zakliče z močnim glasom, govoreč: Ne storí si nič žalega; saj smo vsi tu. 29On pa, izprosivši luč, poletí noter, in pade drhtajoč Pavlu in Silu pred noge. 30In izpeljavši ju ven, reče: Gospoda! kaj mi je treba storiti, da se zveličam? 31Ona pa rečeta: Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa, in zveličal se boš ti in hiša tvoja. 32In govorila sta mu besedo Gospodovo, in vsem, kteri so bili v hiši njegovej. 33In vzel ju je še tisto uro nočí, in izmil od ran, in krstil se je on in vsi njegovi precej. 34In odpeljavši ju v hišo svojo, postavil je mizo, in veselil se je, da je z vso hišo veroval v Boga. 35Ko se je pa zdanilo, pošljejo poglavarji beriče, govoreč: Izpusti te ljudí. 36In varuh ječe sporočí te besede Pavlu: Poslali so poglavarji, da se imata izpustiti; sedaj torej izidita, in pojdita v miru. 37Ali Pavel jim reče: Šibali so naju očitno, neobsojena, človeka Rimljana, in vrgli v ječo: in sedaj naju skrivaj izpuščajo? Ne tako; nego sami naj pridejo in naju izpeljejo. 38In beriči sporočé te besede poglavarjem; in uplašijo se, slišavši, da sta Rimljana. 39Ter pridejo in ju zaprosijo: in izpeljavši ju, prosili so, naj izideta iz mesta. 40In ko sta bila izšla iz ječe, prišla sta k Lidiji; in videvši brate, utolažila sta jih, in izšla sta.