‏ Acts 19

XIX. Poglavje

1Zgodí se pa, ko je bil Apolo v Korintu, da Pavel, prehodivši gorenje strani, pride v Efez; in ko je našel nekaj učencev, 2Reče jim: Ali ste prejeli Duha svetega, ko ste postali verni? Oni mu pa rekó: Saj še slišali nismo, da je sveti Duh. 3In reče jim: Na kaj torej ste se krstili? Oni pa rekó: Na krst Janezov. 4Pavel pa reče: Janez je krstil s krstom spokore, govoreč ljudstvu, da naj verujejo v tega, kteri bo za njim prišel, to je v Kristusa Jezusa. 5Ko so pa to slišali, krstili so se v ime Gospoda Jezusa. 6In ko je položil Pavel roke na-nje, prišel je sveti Duh na-nje, in govorili so jezike in prerokovali. 7Bilo je pa vseh móž kakih dvanajst. 8In ko je prišel v shajališče, govoril je srčno, tri mesece prepirajoč se in učeč o kraljestvu Božjem. 9Ko so bili pa nekteri otrpneli in niso hoteli pokorni biti, hudo govoreč o potu Gospodovem pred množico, odstopil je od njih, in odločil je učence, in učil je vsak dan v šoli nekega Tirana. 10In to se je godilo dve leti, tako, da so vsi, kteri so prebivali v Aziji, slišali besedo Gospoda Jezusa, Judje in Grki. 11In čudeže ne majhne je delal Bog po rokah Pavlovih; 12Tako, da so na bolnike pokladali potne prte od života njegovega in opasnike, in puščale so jih bolezni, in duhovi hudobni so izhajali iž njih. 13In izkušali so nekteri izmed Judov, kteri so okrog hodili in hudiče rotili, klicati na tiste, kteri so imeli duhove hudobne, ime Gospoda Jezusa, govoreč: Zaklinjamo vas pri Jezusu, kterega Pavel oznanjuje. 14Bilo je pa nekih sedem sinov Skeve Juda, vélikega duhovna, kteri so to delali. 15Odgovarjajoč pa duh hudobni, reče: Jezusa poznam, in Pavla vém; vi pa, kdo ste? 16In skočivši človek, v kterem je bil duh hudobni, na-nje, premagal jih je, in zdelal jih je tako, da so nagi in ranjeni ubežali iz tiste hiše. 17To je pa prišlo na znanje vsem Judom in Grkom, kteri so prebivali v Efezu; in obšel jih je strah vse, in poveličevalo se je ime Gospoda Jezusa. 18In mnogo teh, kteri so verovali, dohajalo je in izpovedovali so se, in razodevali so dela svoja. 19A mnogi tistih, kteri so uganjali vraže, znesli so bukve, in sežgali so jih pred vsemi; in ko so preudarili njih ceno, našli so, da so veljale petdeset tisoči srebrnikov. 20Tako krepko je beseda Božja rastla in utrjevala se. 21A ko se je to dopolnilo, nameni Pavel v duhu, da prehodivši Macedonijo in Ahajo, pojde v Jeruzalem, in reče: Po tem, ko bom tam, moram tudi Rim videti. 22In poslal je v Macedonijo dva od tistih, kteri so mu služili, Timoteja in Erasta; a sam je ostal nekaj časa v Aziji. 23Vstal je pa v ta čas ne majhen hrup za voljo pota Gospodovega. 24Neki Demetrij namreč po imenu, srebrar, ki je delal Dijani srebrne cerkvice, dajal je umetnikom ne malo dela; 25In sklicavši te, in druge takošne delalce, reče: Možjé! véste, da imamo od tega dela zaslužek svoj; 26In vidite in slišite, da ne samo v Efezu, nego skoro po vsej Aziji je ta Pavel veliko ljudstva pregovoril in odvrnil, govoreč, da bogovi, kteri so z rokami narejeni, niso bogovi. 27Ni pa samo to v nevarnosti, da bo delo naše na nič prišlo, nego tudi vélike boginje Dijane tempelj se bo za nič štel, in poginilo bo veličastvo te, ktero vsa Azija in ves svet častí. 28Ko so pa to slišali, napolnijo se jeze, in kričali so, govoreč: Velika je Dijana Efežanov! 29In napolni se vse mesto zmešnjave; in zaženó se enodušno na gledališče, in zgrabijo Gaja in Aristarha, Macedonca tovariša Pavlova. 30Ko je pa Pavel hotel vniti med ljudstvo, niso mu pustili. 31Pa tudi nekteri od Azijskih poglavarjev, kteri so mu bili prijatelji, poslali so k njemu, in prosili so ga, naj se ne podá v gledališče. 32Vpili so pa eni to, drugi drugo; kajti bil je zbor poln zmešnjave, in največ jih je bilo med njimi, kteri niso vedeli, po kaj so se sešli. 33A nekteri izmed ljudstva so izvlekli Aleksandra, ko so ga Judje naprej tiščali; Aleksander pa zamahme ▼

▼(zamahne)

z rokó, da naj umolknejo, in hotel je ljudstvu odgovoriti. 34Ko so pa spoznali, da je Jud, vzdignejo vsi en glas, in vpili so kaki dve uri: Velika je Dijana Efežanov! 35Pisar pa, ko je ljudstvo upokojil, reče: Možjé Efežani! kdo pa je človek, kteri ne vé, da mesto Efežanov častí véliko boginjo Dijano in od Jupiterja padlo podobo? 36Ker se torej to ne more tajiti, treba je, da se umirite, in ne delate nič naglo. 37Kajti pripeljali ste te ljudí, kteri niso ne tempeljna oropali, ne boginje vaše preklinjali. 38Če imajo pa Demetrij in umetniki, kteri so ž njim, tožbo zoper koga, sodnije so, in namestniki so; naj tožijo eden drugega. 39Če pa kaj drugega iščete, obravnalo se bo v postavnem zboru. 40Kajti v nevarnosti smo, da bomo zatoženi za voljo današnjega punta, ko nimamo nobenega vzroka, s kterim bi mogli odgovor dati za ta hrup. 41In rekši to, razpustil je zbor.