‏ Acts 2

II. Poglavje

1In ko pride petdeseti dan, bili so vsi ene misli vkupej. 2Kar vstane šum z neba kakor puhanje silnega vetra, in napolni vso hišo, kjer so sedeli. 3Ter prikažejo jim se razdeljeni jeziki kakor ognjeni, in sedejo na vsakega od njih. 4In vsi se napolnijo Duha svetega, in začnó govoriti v drugih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. 5Prebivali pa so v Jeruzalemu Judje, možjé pobožni, od vsakega naroda, kteri so pod nebom. 6Ko se je pa zaslišal ta glas, snide se množica, in groza jih obide; kajti slišal je vsak od njih, da govoré v njegovem jeziku. 7In zavzemali so se in čudili, govoreč med seboj: Glej, niso li vsi ti, ki govoré, Galilejci? 8In kako mi slišimo vsak svoj jezik, v kterem smo se rodili? 9Parčani in Medijani in Elamljani, in kteri prebivamo v Mezopotamiji, in pa Judeji in Kapadociji, Pontu in v Aziji, 10Frigiji in pa Pamfiliji, Egiptu in v straneh Libije, ktera je pri Cireni, in prišelci iz Rima, Judje in pojudeni, 11Krečani in Arabljani: slišimo, da nam govoré v naših jezikih velika dela Božja. 12In vsi so se zavzemali, in strmeli so, govoreč eden drugemu: Kaj če to biti? 13A drugi so se posmehovali, in govorili so: "Sladkega vinca so se napili." 14Tedaj se vstopi Peter z enajsterimi, in povzdigne glas svoj, in reče jim: Možjé Judje in vsi, kteri prebivate okoli Jeruzalema! to vam bodi na znanje, in poslušajte besede moje. 15Ti namreč niso, kakor vi menite, pijani, ko je še le tretja ura dné; 16Nego to je, kar je rečeno po preroku Joelu: 17"In poslednje dní bo, pravi Bog, izlil bom od duha svojega na vse človeštvo, in prerokovali bodo sinovi vaši in hčere vaše; in mladeniči vaši bodo videli prikazni, in starcem vašim se bodo sanjale sanje. 18In tudi na hlapce svoje in na dekle svoje bom tiste dní izlil od duha svojega in prerokovali bodo. 19In pokazal bom čudeže gori na nebu, in znamenja doli na zemlji: kri in ogenj in kajenja dima. 20Solnce se bo premenilo v temo, in mesec v kri, predno pride véliki in slavni dan Gospodov. 21In zgodilo se bo, da vsak, kdor bo klical ime Gospodovo, zveličal se bo." 22Možjé Izraelci! slišali ste te besede: Jezusa Nazarečana, moža, kterega je Bog potrdil med vami z močmí in čudeži in znamenji, ktera je Bog po njem storil med vami, kakor tudi sami véste, 23Tega, po posebnem sklepu in previdnosti Božjej izdanega, vzeli ste, in po rokah krivičnikov pribili in umorili; 24Kterega je Bog obudil, razvezavši vezí smrti, ker ni bilo mogoče, da bi ga bila ona držala, 25Kajti David pravi za-nj: "Gledal sem Gospoda vedno pred seboj, ker je na desnej strani mene, da ne omahnem. 26Za to se je oveselilo srce moje, in obradoval se je jezik moj; pa še tudi telo moje bo počivalo v upanji; 27Ker ne boš pustil duše moje v peklu, in tudi ne boš dal, da bi svetnik tvoj videl trohnenje. 28Naznanil si mi pota življenja; napolnil me boš z veseljem pred obličjem svojim." 29Možjé bratje! naj bo dovoljeno govoriti vam svobodno ob očaku Davidu, da je umrl in pokopan bil, in grob njegov je med nami do tega dné. 30Prerok torej, in vedoč, da mu je Bog s prisego prisegel, da bo po telesu iz semena ledja njegovega zbudil Kristusa, in ga posadil na prestol njegov: 31Videl je naprej, in povedal je za vstajenje Kristusovo, da se duša njegova ni pustila v peklu, in tudi telo njegovo ni videlo trohnenja. 32Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče. 33Z desnico Božjo torej povišan, in prejemši obljubo svetega Duha od očeta, izlil je to, kar vi sedaj vidite in slišite. 34Kajti David ni šel gor na nebesa, nego sam pravi: "Rekel je Gospod gospodu mojemu: Sedí meni na desno, 35Dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje." 36Za gotovo torej vedi vsa hiša Izraelova, da ga je za Gospoda in Kristusa naredil Bog, tega Jezusa, kterega ste vi križali. 37Ko so pa to slišali, zbode jih v srce, ter rekó Petru in drugim aposteljnom: Kaj nam je storiti, možjé bratje? 38Peter jim pa reče: Spokorite se, in krsti naj se vsakdo izmed vas v ime Jezusa Kristusa za odpuščanje grehov; in prejeli boste dar svetega Duha. 39Kajti za vas je obljuba, in za otroke vaše, in za vse, kteri so daleč, kterekoli bo poklical Gospod Bog naš. 40In z mnogimi drugimi besedami je pričeval in opominjal jih, govoreč: Otmite se od tega hudobnega roda. 41Kteri so torej besedo njegovo radi sprejeli, krstili so se; in pridružilo se je tisti dan kake tri tisoči duš. 42Bili so pa stanovitni v nauku apostolskem in v družbi in v lomljenji kruha in v molitvah: 43Obšel pa je vsako dušo strah, in veliko čudežev in znamenj se je godilo po aposteljnih. 44Vsi pa, kteri so verovali, bili so vkupej, in imeli so vse občno, 45In lastnine in imenja so prodajali, in razdajali so jih vsem, kakor je kdo potreboval. 46In vsak dan so bili stanovitno ene misli v tempeljnu, in lomili so po hišah kruh, in prejemali so jed z veseljem in priprostim srcem, 47Hvaleč Boga in imajoč milost pri vsem ljudstvu. A Gospod je pridajal cerkvi vsak dan teh, kteri so se zveličevali.