‏ Acts 20

XX. Poglavje

1Ko je pa hrup nehal, pokliče Pavel učence, in poslovivši se, izide, da odide v Macedonijo. 2In prehodivši te straní, in utolaživši jih z mnogimi besedami, pride v Grško. 3In prebivši tu tri mesece, sklene, ker so ga Judje, ko se je imel po morji odpeljati v Sirijo, zalezovali, vrniti se skozi Macedonijo. 4Spremljal ga je pa noter do Azije Sopater iz Bereje; od Solunjanov pa Aristarh in Sekund, in Gaj iz Derbe in Timotej: a od Azijanov: Tihik in Trofim. 5Ti so bili šli naprej, in čakali so nas v Troadi. 6A mi smo se po dnevih presnih kruhov po morji odpeljali iz Filipov, in prišli smo k njim v Troado v petih dnéh, kjer smo se sedem dnî mudili. 7A prvi dan po soboti, ko so se učenci zbrali, da bi lomili kruh, govoril jim je Pavel, ker je hotel drugi dan iziti, in podaljšal je govor svoj do polnoči. 8Bilo pa je dosti svetilnic v vrhnjej izbi, kjer so bili zbrani. 9In sedel je neki mladenič po imenu Evtih na oknu, premagan od trdega spanja, in ko je Pavel dolgo govoril, omahnil je v spanji, in padel je s tretjega nadstropja dol, in vzdignili so mrtvega. 10Pavel pa snide, in pade na-nj, in objemši ga, reče: Umirite se; kajti duša njegova je v njem. 11In odšedši gor, in prelomivši kruh, okusil je, in govoril je mnogo noter do dné, in tako je izšel. 12A mladeniča so bili pripeljali živega, in utolažili so se ne malo. 13A mi smo stopili na ladjo, in odpeljali smo se v Ason, kjer smo imeli sprejeti Pavla; kajti tako je bil naročil, hoteč sam peš hoditi. 14Ko se je bil pa v Asonu k nam pridružil in smo ga sprejeli, prišli smo v Mitileno. 15In odpeljavši se odtod, prišli smo drugi dan Hiju nasproti; in en dan potem smo se priplavili k Samu; in ko smo v Trogiliji prenočili, prišli smo drugi dan v Milet. 16Odločil je bil namreč Pavel, da bomo pri Efezu mimo šli, da se ne bi v Aziji zamudil; kajti hitel je, da bi, ako bi mu bilo mogoče, na binkoštni dan v Jeruzalemu bil. 17Poslal je pa iz Mileta v Efez, in poklical je starešine cerkve. 18Ko so pa prišli k njemu, reče jim: Vi véste od prvega dné, ko sem prišel v Azijo, kako sem ves čas z vami bil. 19Služeč Gospodu z vso ponižnostjo in mnogimi solzami in izkušnjami, ktere so mi se dogodile za voljo zalezovanja Judov; 20Kako nisem nič koristnega izpustil, da vam ne bi bil oznanil in učil vas očitno in po hišah. 21Pričevaje Judom in Grkom izpreobrnenje k Bogu, in vero v Gospoda našega Jezusa Kristusa. 22In sedaj, glej, jaz zvezan v duhu, grem v Jeruzalem, ne vedoč, kaj mi se bo v njem prigodilo, 23Razen, da Duh sveti po vseh mestih priča, govoreč, da me ječa in stiske čakajo. 24Ali mene nič ne skrbí, in tudi življenje moje mi ni drago, da le dokončam tek svoj z radostjo, in službo, ktero sem prejel od Gospoda Jezusa, da popričam evangelj milosti Božje. 25In sedaj glej, jaz vém, da ne boste več videli obličja mojega, vi vsi, med kterimi sem hodil, oznanjujoč kraljestvo Božje. 26Za to vam pričujem današnji dan, da sem čist od krví vseh; 27Kajti nisem se umaknil, da vam ne bi bil oznanil vse volje Božje. 28Pazite torej na-se, in na vso čredo, v kterej vas je Duh sveti postavil za škofe, da pasete cerkev Božjo, ktero je pridobil s krvjó svojo. 29Kajti jaz vém to, da bodo po odhodu mojem prišli med vas grabljivi volkovi, kteri ne bodo prizanašali čredi: 30In izmed vas samih bodo stali možjé, kteri bodo napačno govorili, da bi potegnili učence za seboj. 31Za to čujte, spominjajoč se, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas. 32In sedaj vas, bratje, priporočam Bogu in besedi milosti njegove, kteri more sezidati in dati vam delež med vsemi posvečenimi. 33Srebra ali zlata ali oblačila nisem od nikogar poželel; 34Saj sami véste, da to, kar je bilo treba meni in tistim, kteri so bili z menoj, prislužile so té-le roke. 35Vse sem vam pokazal, da je tako treba truditi se in sprejemati slabe, in spominjati se besed Gospoda Jezusa, da je on rekel: "Mnogo bolje je dajati, nego jemati." 36In ko je to povedal, poklekne na kolena svoja, in molil je z vsemi njimi. 37In velik jok je vstal med vsemi; in objemši Pavla, poljubovali so ga: 38Žalostni največ za voljo besede, ktero je rekel, da ne bodo več videli obličja njegovega. In spremili so ga na ladjo.