‏ Acts 5

V. Poglavje

1A neki mož Ananija po imenu, s Safiro ženo svojo prodal je posestvo, 2In utajil je od cene, z vedezom žene svoje: in prinesel je en del in položil aposteljnom pred noge. 3Peter pa reče: Ananija! za kaj je napolnil satan srce tvoje, da si se zlagàl svetemu Duhu, in si utajil od cene njive? 4Ali ne bi bila, ko bi bila ostala, tebi ostala; in prodana, ali ni bila v tvojej oblasti? Kaj, da si to reč položil v srce svoje? Nisi se zlagàl ljudém, nego Bogu. 5Ko je pa Ananija te besede slišal, padel je in je izdahnil. In velik strah je obšel vse, kteri so to poslušali. 6Vstavši pa mladeniči, vzemó ga, in odnesó ven in pokopljejo. 7Zgodí se pa kake tri ure pozneje, pa vnide žena njegova, ne vedoč, kaj se je zgodilo. 8Odgovorí pa jej Peter: Povej mi, ali sta za toliko prodala njivo? Ona pa reče: Dà, za toliko. 9Peter jej pa reče: Kaj, da sta se dogovorila, da bosta izkušala Duha Gospodovega? Glej, noge teh, ki so pokopali moža tvojega, pred durmi so, in ponesó te ven. 10In pri tej priči mu je padla pred noge, in izdahnila je. In ko mladeniči vstopijo, najdejo jo mrtvo, in odnesó jo ven in pokopljejo poleg moža njenega. 11In obšel je strah velik vso cerkev, in vse, kteri so to slišali. 12Po rokah pa aposteljnov godilo se je veliko znamenj in čudežev med ljudstvom: (In bili so vsi ene misli v lopi Solomonovej; 13A od drugih jim se ni upal nihče pridružiti: nego poveličevalo jih je ljudstvo. 14In če dalje bolj so pristopali, kteri so verovali Gospodu, množice móž in pa žen.) 15Tako, da so bolnike na ulice nosili in pokladali na postelje in odre, da bi vsaj senca mimo gredočega Petra koga od njih obsenčila. 16Shajala pa se je tudi množica iz okolnih mest v Jeruzalem, in donašali so bolnike in ktere so mučili nečisti duhovi; in vsi so ozdravljali. 17Vstavši pa véliki duhoven in vsi, kteri so bili ž njim, od ločinke Saducejske, napolnijo se nenavidnosti, 18In položé roke svoje na aposteljne, in denejo jih v občinsko ječo. 19Ali angelj Gospodov odprè po noči vrata ječe, in izpeljavši jih, reče: 20Pojdite, in vstopite se, in govorite v tempeljnu ljudstvu vse besede tega življenja. 21Oni pa, ko so to slišali, vnidejo zjutraj v tempelj, ter so učili. Ko pa pride véliki duhoven in kteri so bili ž njim, skličejo zbor in vse starešinstvo sinov Izraelovih, in pošljejo v ječo, naj jih pripeljejo. 22Ko pa služabniki pridejo, ne najdejo jih v ječi; in vrnejo se in sporočé, 23Govoreč: Ječo smo sicer našli z vso skrbjo zaprtó, in varuhe stoječe pred vratmi; ko smo pa odprli, nismo nikogar notri našli. 24Ko so pa slišali te besede duhoven in pa poglavar tempeljna in véliki duhovni, strmeli so nad njimi, kaj bi to bilo. 25Pa pride nekdo in jim sporoči, govoreč: Glej, možjé, ktere ste deli v ječo, stojé v tempeljnu in učé ljudstvo. 26Tedaj odide poglavar s služabniki, ter jih pripelje, ne s silo, ker so se bali ljudstva, da jih ne bi kamenjalo. 27In ko jih pripeljejo, postavijo jih pred zbor, in vpraša jih véliki duhoven, 28Govoreč: Ali vam nismo ostro naročili, da ne učite v to ime? in glej, napolnili ste Jeruzalem z naukom svojim, in hočete na nas spraviti kri tega človeka. 29Odgovarjajoč pa Peter in aposteljni, rekó: Boga je treba bolj poslušati, nego ljudî. 30Bog očakov naših je obudil Jezusa, kterega ste vi na les obesili in umorili. 31Tega je Bog z desnico svojo povišal za poglavarja in zveličarja, da dá Izraelu pokoro in odpuščanje grehov. 32In mi smo mu priče teh reči, in pa Duh sveti, kterega je dal Bog tem, kteri so njemu pokorni. 33Ko so pa to slišali, srdili so se, in mislili so jih umoriti. 34Pa vstane neki Farizej v zboru, Hamaliel po imenu, učenik postave spoštovan od vsega ljudstva, in ukaže, naj aposteljne malo ven denejo. 35In reče jim: Možjé Izraelci! pomislite dobro za te ljudí, kaj hočete storiti. 36Kajti pred temi dnevi je vstal Tevda, govoreč, da je on nekaj, in pridružilo mu se je število móž kakih štiri sto; on je bil ubit, in vsi, kteri so ga poslušali, razšli so se, in bili so na nič dejani. 37Za tem je vstal Juda Galilejec, v dnéh popisovanja, in potegnil je dosti ljudstva za seboj; in on je poginil, in vsi, kteri so ga poslušali, razkropili so se. 38In za to vam sedaj pravim, da odstopite od teh ljudi, in pustíte jih; kajti če je od ljudî ta naklep ali to delo, razdrlo se bo; 39Če je pa od Boga, ne morete ga razdreti: da se kako ne najde nad vami, da se Bogu ustavljate. 40In poslušali so ga, in poklicavši aposteljne, pretepó jih, in naročé jim, naj ne govoré v ime Jezusovo, ter jih izpusté. 41In oni so šli veseli izpred zbora, da so bili vredni spoznani, za ime njegovo sramoto prejeti. 42In niso nehali v tempeljnu in po hišah vsak dan učiti in oznanjevati Jezusa Kristusa.