‏ Acts 7

VII. Poglavje

1Tedaj reče véliki duhoven: Je li to tako? 2On pa reče: Možjé bratje in očetje, poslušajte! Bog slave se je prikazal očetu našemu Abrahamu, ko je bil v Mezopotamiji, predno se je nastanil v Haranu, 3In rekel mu je: "Izidi iz zemlje svoje, in od rodovine svoje, in pojdi v zemljo, ktero ti bom pokazal." 4Tedaj je izšel iz zemlje Kaldejske, in nastanil se je v Haranu. In odtod, ko je bil oče njegov umrl, preselil ga je v zemljo, v kterej vi sedaj prebivate. 5In ni mu dal nasledstva v njej, ne za stopinjo noge; in obljubil jo je bil njemu dati v posest, in semenu njegovemu za njim, ko še ni imel sina. 6Rekel pa je Bog tako: "Seme tvoje bo tuje v tujej zemlji, in podvrgli ga bodo sužnosti, in hudo bodo delali ž njim, štiri sto let. 7In narod, kteremu bodo služili, sodil bom jaz," rekel je Bog; "in po tem bodo izšli, in služili bodo meni na tem mestu." 8In dal mu je zavezo obreze; in tako je rodil Izaka, in obrezal ga je osmi dan; in Izak Jakoba, in Jakob dvanajstere očake. 9In očaki so iz nevošljivosti Jožefa prodali v Egipet; in bil je Bog ž njim. 10In rešil ga je iz vseh nadlog njegovih, in dal mu je milost in modrost pred Faraonom kraljem Egiptovskim, in postavil ga je za poglavarja nad Egiptom in vso hišo svojo. 11Prišla pa je lakota na vso zemljo Egiptovsko in Kanaansko, in velika nadloga; in niso našli živeža očaki naši. 12Slišavši pa Jakob, da je žita v Egiptu, poslal je prvikrat očake naše. 13In v drugo so spoznali Jožefa bratje njegovi, in znana je postala Faraonu rodovina Jožefova. 14Poslavši pa Jožef, poklical je očeta svojega Jakoba, in vso rodovino svojo, pet in sedemdeset duš. 15In sešel je Jakob v Egipet, in umrl je on in očetje naši; 16In prenesli so jih v Sihem, in položili v grob, kterega je kupil Abraham za ceno srebra od sinov Hemorja očeta Sihemovega. 17Ko se je pa bližal čas obljube, ktero je prisegel Bog Abrahamu, narastlo je ljudstvo in umnožilo se v Egiptu, 18Dokler ni vstal drugi kralj, kteri ni poznal Jožefa. 19Ta je zvijaško storil z rodom našim, in zatrl je očete naše, da so morali izpostavljati otroke svoje, da ne živé. 20V ta čas se je rodil Mojzes, in bil je prijeten Bogu: kteri je bil tri mesece rejen v hiši očeta svojega. 21A ko je izpostavljen bil, vzela ga je hči Faraonova, in odgojila ga je sebi za sina. 22In naučil se je Mojzes vse modrosti Egiptovske; in bil je mogočen v besedah in v dejanjih. 23Ko je pa dopolnil štirideset let, prišlo mu je na misel obiskati brate svoje sinove Izraelove. 24In ko je videl nekoga, da trpí krivico, obranil ga je, in maščeval je tega, kteri je krivico trpel, in ubil je Egipčana. 25Menil je pa, da bratje njegovi umejo, da jim po njegovej roki hoče dati Bog odrešenje ali oni niso razumeli. 26A drugi dan je prišel k njim, ko so se bojevali, in miril jih je, govoreč: "Možjé, vi ste bratje; po kaj delate krivico eden drugemu?" 27Tisti pa, ki je delal krivico bližnjemu, odpahne ga, govoreč: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? 28Ali me ti hočeš ubiti, kakor si ubil včeraj Egipčana?" 29Mojzes je pa pobegnil na to besedo, in bil je tujec v zemlji Madijamskej, kjer je rodil dva sina. 30In ko se je dopolnilo štirideset let, prikazal mu se je v puščavi gore Sinajske angelj Gospodov v plamenu gorečega grma. 31Mojzes pa, ko je to videl, začudil se je prikazni; in ko je pristopil, da bi pogledal, oglasil mu se je glas Gospodov: 32"Jaz sem Bog očetov tvojih, Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov." Mojzes pa je strepetal, in ni upal pogledati. 33Reče pa mu Gospod: "Izuj obutalo z nog svojih; kajti mesto, na kterem stojiš, sveta je zemlja. 34Dobro sem videl stisko naroda svojega, ki je v Egiptu, in njih zdihovanje sem slišal; in sešel sem, da jih rešim. In sedaj pridi, poslal te bom v Egipet." 35Tega Mojzesa, kteremu so se bili uprli, govoreč: "Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? tega je Bog za poglavarja in odrešenika poslal po roki angelja, kteri mu se je bil prikazal v grmu. 36Ta jih je izpeljal, delajoč čudeže in znamenja v zemlji Egiptovskej in Rdečem morji, in v puščavi štirideset let. 37Ta je tisti Mojzes, ki je rekel sinovom Izraelovim: "Preroka vam bo obudil Gospod Bog izmed bratov vaših, kakor mene; njega poslušajte." 38Ta je tisti, ki je bil pri množici v puščavi z angeljem, kteri mu je govoril na gori Sinajskej, in z očeti našimi, kteri je prejel besede življenja, da jih nam dá; 39Kteremu niso hoteli pokorni biti očetje naši, nego so ga zavrgli, in obrnili srca svoja v Egipet, 40Rekši Aronu: "Naredi nam bogove, kteri bodo hodili pred nami; kajti ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz zemlje Egiptovske, ne vémo, kaj mu se je zgodilo." 41In vlili so tele tiste dni, in darovali so daritev maliku, in veselili so se del rok svojih. 42In odvrnil se je Bog, in izdal jih je, naj služijo ozvezdju neba, kakor je pisano v bukvah prerokov: "Ali ste mi darovali zaklanice in daritve štirideset let v puščavi, hiša Izraelova? 43In ponesli ste šator Molohov, in zvezdo boga svojega Remfana, podobe, ktere ste naredili, da ste jim se poklanjali; in preselil vas bom za Babilon." 44Šator pričevanja so imeli očetje naši v puščavi, kakor jim je zapovedal ta, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredí po podobi, ktero je videl; 45Kterega so tudi prejeli očetje naši, in ponesli z Jezusom, v posestvo poganov, ktere je izgnal Bog izpred obličja očetov naših, noter do dnî Davida; 46Kteri je milost našel pred Bogom, in je prosil, da bi našel prebivališče Bogu Jakobovemu. 47A Solomon mu je sezidal hišo. 48Ali Najviši ne prebiva v tempeljnih z rokami narejenih, kakor prerok pravi: 49"Nebo mi je stol, in zemlja podnožje nogam mojim. Kakošno hišo mi boste zidali? pravi Gospod. Ali ktero je mesto za počivanje moje? 50Ni li roka moja vsega tega naredila?" 51Trdovratni in neobrezanih src in ušes! vi se vedno Duhu svetemu upirate; kakor očetje vaši, tudi vi. 52Kterega od prerokov niso pregnali očetje vaši? In pomorili so te, kteri so naprej oznanili prihod pravičnega, kakor izdajalci in ubijalci ste sedaj vi postali; 53Kteri ste prejeli postavo po naredbi angeljev, in je niste ohranili. 54Ko so pa to slišali, togotili so se v srcih svojih, in škripali so z zobmí zoper njega. 55On pa, poln Duha svetega, ozrè se na nebo, in ugleda slavo Božjo, in Jezusa, da stojí na desnici Božjej. 56In reče: Glej, vidim nebesa odprta, in sina človečjega, da stoji na desnici Božjej. 57In zakričavši z močnim glasom, zataknejo ušesa svoja, in planejo ene misli na-nj. 58In izpahnivši ga ven iz mesta, pobijali so ga s kamenjem. In priče so položile oblačila svoja pred noge mladeniču, kteremu je bilo imel ▼

▼ime

Savel. 59In pobijali so s kamenjem Štefana, kteri je klical in govoril: Gospod Jezus, sprejmi duh moj! 60In pokleknivši, zavpije z močnim glasom: Gospod, ne postavi jim tega greha! In rekši to, zaspal je.