‏ Acts 9

IX. Poglavje

1Savel pa, kteri je še dihtel pretenje in smrt zoper učence Gospodove, pristopi k vélikemu duhovnu, 2In izprosi od njega pisem v Damask do shajališč, da če najde koga od tega pota, bodi si možé ali žene, da jih zvezane pripelje v Jeruzalem. 3A ko je bil na poti, zgodí se, da se je bližal Damasku: in nagloma ga obsije svetloba z neba. 4In padši na zemljo, zasliši glas, da mu pravi: Savel, Savel, kaj me preganjaš? 5Pa reče: Kdo si, Gospod? A Gospod reče: Jaz sem Jezus, kterega ti preganjaš; težko ti je proti ostnu brcati. 6In trepetaje in strmeč, reče: Gospod! Kaj hočeš, da naj storím? In Gospod mu reče: Vstani in vnidi v mesto, in tam ti se bo povedalo, kaj ti je treba storiti. 7Možjé pa, kteri so ž njim šli, ustavili so se, in strmeli so, ko so glas sicer slišali, pa nikogar niso videli. 8In vstal je Savel od tâl; in z odprtimi očmí svojimi ni nikogar videl. Tedaj ga primejo za roko in pripeljejo v Damask. 9In tri dní ni videl, in ni jedel ne pil. 10Bil je pa neki učenec v Damasku po imenu Ananija; in reče mu Gospod v prikazni: Ananija! On pa reče: Glej me, Gospod! 11A Gospod njemu: Vstani in pojdi v ulico, ktera se imenuje Ravna, in vprašaj v hiši Judovej po imenu Savla, Taršana. Kajti glej, moli, 12In videl je v prikazni moža po imenu Ananija, da je vstopil in položil na-nj roko, da spregleda. 13Ananija pa odgovorí: Gospod! slišal sem od mnogih za tega moža, koliko hudega je storil svetim tvojim v Jeruzalemu. 14In tu ima oblast od vélikih duhovnov vezati vse, kteri kličejo ime tvoje. 15Pa mu Gospod reče: Pojdi; kajti posoda izvoljena mi je on, da ponese ime moje pred pogane in kralje, in sinove Izraelove. 16Jaz namreč mu bom pokazal, koliko mu je treba za ime moje pretrpeti. 17In Ananija odide, in vnide v hišo, in položivši na-nj roke, reče: Savel brat! Gospod me je poslal, Jezus, kteri ti se je prikazal na poti, po kterej si šel, da spregledaš in se napolniš Duha svetega. 18In precej so odpadle od očî njegovih kakor luskinje, in spregledal je precej, in vstavši, krstil se je; 19In vzemši jedí, okrepčal se je. Bil je pa Savel z učenci, kteri so bili v Damasku, nekaj dnî, 20In precej je po shajališčih oznanjeval Jezusa, da je on sin Božji. 21In zavzemali so se vsi, kteri so poslušali, in govorili so: Ni li ta tisti, ki je pregnal v Jeruzalemu te, kteri so klicali to ime, in je za to sem prišel, da jih povezane popelje vélikim duhovnom? 22Savel pa je če dalje močneji prihajal, in osramotoval je Jude, kteri so prebivali v Damasku, dokazujoč, da je ta Kristus. 23Ko je pa minolo dosti dní, posvetujejo se Judje, da bi ga umorili. 24Ali Savel zvé njih zalezovanje. In stražili so pri vratih noč in dan, da bi ga umorili. 25Ali učenci ga vzemó po noči, in spusté po zidu, po vrvi v koši. 26Ko je pa prišel Savel v Jeruzalem, izkusil se je pridružiti učencem; ali vsi so se ga bali, ker niso verjeli, da je učenec. 27Barnaba ga pa vzeme in pripelje k aposteljnom, in razloží jim, kako je bil na poti videl Gospoda, in da je ž njim govoril, in kako je v Damasku srčno oznanjeval ime Jezusovo. 28In prebival je ž njimi v Jeruzalemu; in srčno je oznanjeval ime Gospoda Jezusa. 29In govoril je in se prepiral z Grki; a oni so gledali, da bi ga umorili. 30Zvedevši pa to bratje, odpeljejo ga dol v Cezarejo, in pošljejo ga v Tars. 31In cerkve po vsej Judeji in Galileji in Samariji so imele mir, in utrjevale so se, in hodile so v strahu Gospodovem, in umnoževale so se s tolažbo Duha svetega. 32Zgodí se pa, da Peter, ko je obiskoval vse, pride tudi k svetim, kteri so prebivali v Lidi. 33In tu najde nekega človeka Eneja po imenu, kteri je uže osem let ležal na odru, in je bil mrtvouden. 34In reče mu Peter: Eneja! Jezus Kristus te uzdravlja; vstani in postelji si sam. In precej je vstal. 35In videli so ga vsi, kteri so prebivali v Lidi in Saronu, in izpreobrnili so se h Gospodu. 36A v Jopi je bila neka učenka po imenu Tabita (ktera se, če raztolmačiš, imenuje Srna); ta je bila polna dobrih del in miloščin, ktere je dajala. 37Zgodilo pa se je v te dni, da je zbolela in umrla; in omivši jo, položili so jo v vrhnjo izbo. 38Ker je pa Lida blizu Jope, in so učenci slišali, da je Peter v njej, pošljejo dva moža k njemu, proseč, naj ne odlaša priti do njih. 39Vstavši pa Peter, odide ž njima; in ko pride, odpeljejo ga v vrhnjo izbo, in obstopijo ga vse vdove, jokajoč in pokazujoč suknje in oblačila, ktera jim je delala Srna, dokler je bila ž njimi. 40Izgnavši pa vse ven Peter, poklekne in moli; in obrnivši se k truplu, reče: Tabita, vstani! In ona odpre očí svoje; in ko ugleda Petra, sede. 41In podavši jej roko, vzdigne jo; in poklicavši svete in vdove, pokaže jo živo. 42In razglasí se po vsej Jopi, in veliko jih je verovalo v Gospoda. 43Zgodí pa se, da je dosti dnî prebil v Jopi pri nekem Simonu strojarji.