‏ John 10

X. Poglavje

1Resnično resnično vam pravim: Kdor ne vhaja skozi vrata v ovčji hlev, nego prelazi drugod, ta je tat in razbojnik. 2Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovâc. 3Temu vratar odpira, in ovce glas njegov poslušajo, in svoje ovce kliče po imenu, in izganja jih. 4In ko ovce svoje izžene, gre pred njimi; in ovce gredó za njim, ker poznajo glas njegov; 5A za tujcem ne gredó, nego odbežé od njega: ker ne poznajo tujega glasu. 6To priliko jim je Jezus povedal; ali oni niso razumeli, kaj bi to bilo, kar jim je pravil. 7Tedaj jim Jezus zopet reče: Resnično resnično vam pravim, da sem jaz vrata ovcam. 8Vsi, kolikorkoli jih je prišlo pred menoj, tatjé so in razbojniki: ali ovce jih niso poslušale. 9Jaz sem vrata; skozi mene če kdo vnide, zveličal se bo, in pojde noter in izšel bo, in našel bo pašo. 10Tat ne vnide, razen da ukrade in ubije in pogubí: jaz sem prišel, da bi življenje imeli, in obilno imeli. 11Jaz sem dober pastir; dober pastir poklada dušo svojo za ovce. 12Najemnik pa, in kdor ni pastir, komur niso ovce lastne, vidi volka, da gre, pa popustí ovce, in odbeží: in volk jih razgrabi, in razpodí ovce. 13Najemnik pa odbeží, ker je najemnik, in ne mara za ovce. 14Jaz sem dober pastir; in poznam svoje, in moje poznajo mene: 15Kakor oče mene pozná, in jaz očeta poznam. In dušo svojo pokladam za ovce. 16Tudi drugih ovâc imam, ktere niso iz tega hleva; tudi té moram pripeljati, in poslušale bodo glas moj: in ena čreda bo, eden pastir. 17Za to me oče ljubi, ker jaz dušo svojo pokladam, da jo zopet vzemem. 18Nihče je ne jemlje od mene, nego sam od sebe jo pokladam. Oblast imam, da položim; in oblast imam, da jo zopet vzemem. To zapoved sem prejel od očeta svojega. 19In med Judi nastane zopet razpor za voljo teh besed. 20Govorilo pa jih je veliko od njih: Hudiča ima in neumen je: kaj ga poslušate? 21Drugi so pravili: Kdor ima hudiča, ne govorí tako; ali more hudič slepcem odpirati oči? 22Bil je pa praznik obnovljenja v Jeruzalemu, in bila je zima. 23In sprehajal se je Jezus po lopi Solomonovej. 24In obstopijo ga Judje, in govorili so mu: Doklej nas v nevednosti pustiš? Če si ti Kristus, povej nam na ravnost. 25Odgovorí jim Jezus: Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, ktera jaz delam v ime očeta svojega, ta pričajo za-me. 26To da vi ne verujete, ker niste od mojih ovâc, kakor sem vam povedal. 27Moje ovce poslušajo glas moj, in jaz jih poznam; in za menoj gredó, 28In jaz jim bom dal večno življenje; in na vekomaj ne bodo poginile, in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29Oče moj, kteri mih jih je dal, veči je od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz roke očeta mojega. 30Jaz in oče sva eno. 31In zopet zgrabijo Judje kamenje, da bi ga kamenjali. 32Odgovorí jim Jezus: Veliko dobrih del sem vam pokazal od očeta svojega; za ktero od teh del me boste kamenjali? 33Odgovoré mu Judjé, govoreč: Za dobro delo te ne bomo kamenjali, nego za kletvino, in ker se ti, ki si človek, delaš Boga. 34Odgovorí jim Jezus: Ni li pisano v zakonu vašem: "Jaz sem rekel: bogovi ste?" 35Če je tiste imenoval bogove, kterim je beseda Božja bila (in pismo se ne more razvezati,): 36Kaj meni pa, ki me je oče posvetil in na svet poslal, pravite vi: Preklinjaš! ker sem rekel: Sin Božji sem? 37Če ne delam del očeta svojega, ne verujete mi; 38Če pa delam, če tudi meni ne verujete, verujte delom: da razpoznate in boste verovali, da je oče v meni, in jaz v njem. 39In zopet so ga gledali prijeti; ali izmakne jim se iz rók. 40In odide zopet na oni kraj Jordana, na kraj, kjer je poprej Janez bil, ko je krstil; in ostane tu. 41In veliko jih pride k njemu; in pravili so: Janez res ni nobenega čudeža storil; ali karkoli je Janez povedal za tega, bilo je vse resnično. 42In veliko jih je tu verovalo va-nj.