‏ John 11

XI. Poglavje

1Bil je pa en bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasí Marije in Marte sestre njene, 2(A Marija, ktere brat Lazar je bolan bil, bila je ta, ki je pomazilila Gospoda z miro, in otrla noge njegove z lasmí svojimi.) 3Sestri torej pošljete k njemu, govoreč: Gospod, glej, kogar ljubiš, bolan je. 4Ko pa Jezus sliši, reče: Ta bolezen ni na smrt, nego na slavo Božjo, da se sin Božji po njej oslavi. 5Jezus je pa Marto in sestro njeno in Lazarja ljubil. 6Ko je torej slišal, da je bolan, tedaj je ostal dva dní na tistem mestu, kjer je bil. 7Po tem pa reče učencem svojim: Pojdimo zopet v Judejo. 8Učenci mu rekó: Rabi, ravnokar so te Judje hoteli kamenjati, pa greš zopet tje? 9Jezus odgovorí; Nima li dan dvanajst ur? Če kdo po dnevu hodi, ne spotiče se, ker vidi luč tega sveta. 10Če pa kdo po noči hodi, spotiče se, ker ni luči v njem. 11To je povedal, in po tem reče: Lazar prijatelj naš je zaspal; pa grem, da ga zbudim. 12Rekó mu tedaj učenci njegovi: Gospod, če je zaspal, ozdravel bo. 13Rekel je pa Jezus za smrt njegovo; a oni so mislili, da pravi za spanje sna. 14Tedaj jim Jezus razločno pové: Lazar je umrl. 15In radujem se za voljo vas, da nisem tam bil, da boste verovali; pa pojdimo k njemu. 16Tedaj reče Tomaž, (ki se imenuje Dvojček,) součencem: Pojdimo še mi, da umremo ž njim. 17Ko pa pride Jezus, najde ga, da je uže štiri dní v grobu 18(Bila je pa Betanija blizu Jeruzalema, kakih petnajst bežajev.) 19In veliko izmed Judov jih je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ji tolažili po njunem bratu. 20Ko pa Marta zasliši, da Jezus gre, odide mu naproti; a Marija je domá sedela. 21Marta tedaj reče Jezusu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl. 22Pa tudi sedaj vém, da karkoli boš od Boga prosil, da ti bo dal Bog. 23Reče jej Jezus: Vstal bo brat tvoj. 24Marta mu reče: Vém, da bo vstal, o vstajanji poslednji dan. 25Reče jej Jezus: Jaz sem vstajanje in življenje; kdor v mene veruje, živel bo, če tudi umre. 26In vsak, kdor živí in veruje v mé, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to? 27Reče mu: Dà, Gospod! jaz verujem, da si ti Kristus, sin Božji, ki je imel na svet priti. 28In rekši to, odide, in pokliče skrivaj Marijo sestro svojo, govoreč: Učenik je tu in te kliče. 29Ona, ko zasliši, hitro vstane in odide k njemu. 30(Ni pa še Jezus prišel v vas: nego bil je na mestu, kjer ga je bila Marta srečala.) 31Ko so pa Judje, kteri so bili ž njo v hiši in so jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in izšla, odidejo za njo, govoreč: Na grob gre, da bo tam jokala. 32Marija pa, ko pride tje, kjer je Jezus bil, in ga ugleda, pade mu pred noge, govoreč mu: Gospod, ko bi bil tu bil, brat moj ne bi bil umrl. 33Jezus pa, ko jo vidi, da joka, in Jude, kteri so bili ž njo prišli, da jokajo, zgrozí se v duhu, in postane sam žalosten, 34In reče: Kam ste ga položili? Rekó mu: Gospod, pridi in poglej! 35Jezus se zajoka. 36Judje so tedaj govorili: Glej, kako ga je ljubil! 37A nekteri od njih rekó: Ali ni mogel ta, ki je slepemu oči odprl, storiti, da tudi ta ne bi bil umrl? 38In Jezus se zopet zgrozí v sebi, in pride na grob. Bila je pa jama, in kamen je ležal na njej. 39Jezus velí: Vzdignite kamen! Reče mu sestra ranjkega, Marta: Gospod, uže smrdí; kajti štiri dnî je v grobu. 40Velí jej Jezus: Ali ti nisem rekel, da če boš verovala, videla boš slavo Božjo? 41Tedaj vzdignejo kamen, kjer je mrtvi ležal. A Jezus povzdigne oči kvišku, in reče: Oče, zahvaljujem ti, da si me uslišal. 42Pa jaz sem vedel, da me vsegdar poslušaš; ali rekel sem za voljo ljudstva, ktero okoli stojí, da bodo verovali, da si me ti poslal. 43In ko je to rekel, zakliče z močnim glasom: Lazar, pojdi ven! 44In mrtvi izide, povezan na nogah in rokah s povoji, in obraz njegov je bil obezan s prtom. Velí jim Jezus: Razvežite ga, in pustite, naj odide. 45In od Judov, kteri so bili prišli k Mariji, in so videli, kaj je Jezus storil, verovalo jih je veliko va-nj. 46A nekteri od njih odidejo k Farizejem, in povedó jim, kaj je Jezus storil. 47In véliki duhovni in Farizeji zberó zbor, in govorili so: Kaj bomo storili? kajti ta človek dela velike čudeže. 48Če ga tako pustimo, verovali bodo vsi va-nj; in prišli bodo Rimljani, in vzeli nam bodo zemljo in narod. 49A eden od njih, neki Kajfa, kteri je bil tisto leto véliki duhoven, reče jim: Vi nič ne véste; 50In tudi ne mislite, da nam je bolje, da eden človek umre za ljudstvo, nego da bi ves narod poginil. 51Tega pa ni rekel sam od sebe; temveč ker je bil tisto leto véliki duhoven, prerokoval je, da mora Jezus za ves narod umreti; 52In ne samo za narod, nego da tudi razkropljene otroke Božje zbere v eno čredo. 53Od tega dné torej so sklenili, da ga bodo umorili. 54Jezus pa ni več očitno hodil med Judi, nego odšel je odtod v kraj blizu puščave, v mesto, ktero so imenuje Efraim, in tu je prebival z učenci svojimi. 55Bila je pa blizu Velika noč Judovska; in veliko iz tega kraja jih pride v Jeruzalem pred Veliko nočjó, da se očistijo. 56In iskali so Jezusa, in pogovarjali so se med seboj, stoječ v tempeljnu: Kaj vam se zdí, da ne pride na praznik? 57Dali so bili pa véliki duhovni in Farizeji zapoved, da če kdo zvé, kje da je, naj pové, da ga zgrabijo.