‏ John 13

XIII. Poglavje

1Pred praznikom velikonočnim pa, ko je vedel Jezus, da je njegov čas prišel, da prejde s tega sveta k očetu: ker je ljubil svoje, kteri so bili na svetu, ljubil jih je do konca. 2In po večerji, (ko je bil uže hudič Judu Simonovemu Iškarijanu položil v srce, naj ga izdá,) 3Vedoč Jezus, da mu je dal oče vse v roke, in da je od Boga izšel in k Bogu gre, 4Vstane od večerje, in sleče oblačilo, in vzeme opasnik, ter se opaše. 5Po tem vlije v umivalnico vode, in začne umivati učencem noge, in otirati z opasnikom, s kterim je bil opasan. 6Ter pride k Simonu Petru: in on mu reče: Gospod, ti mi boš umival noge? 7Jezus odgovorí in mu reče: Kar jaz delam, ti sedaj ne véš; ali zvedel boš po tem. 8Reče mu Peter: Ne boš mi umival nog, na vekomaj ne! Odgovorí mu Jezus: Če te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj. 9Reče mu Simon Peter: Gospod, ne samo nog mojih, nego tudi roke in glavo! 10Reče mu Jezus: Kdor je umit, ne potrebuje, razen da noge umije, ker je ves čist; in vi ste čisti, ali ne vsi. 11Poznal je namreč izdajalca svojega; za to je rekel: Niste vsi čisti. 12Ko jim je pa umil noge, in je oblačilo svoje vzel, usede se zopet, in reče jim: Véste li, kaj sem vam storil? 13Vi me imenujete: Učenik! in: Gospod! in prav pravite; ker sem. 14Če sem pa jaz, Gospod in učenik, umil vam noge, dolžni ste tudi vi eden drugemu umivati noge. 15Izgled sem vam dal namreč, da kakor sem jaz storil, tudi vi delajte tako. 16Resnično resnično vam pravim: Hlapec ni veči od gospodarja svojega; tudi poslanec ni veči, kakor tisti, kteri je poslal. 17Če to véste, blagor vam, če je storite. 18Ne pravim za vse vas; jaz vém, ktere sem izvolil: ali da se izpolni pismo: "Ta, ki z menoj kruh jé, vzdignil je peto svojo zoper mé." 19Uže sedaj vam pravim, predno se je zgodilo, da kedar se zgodí, verujete, da sam jaz. 20Resnično resnično vam pravim: Če koga pošljem, kdor ga sprejme, sprejme mene: kdor pa mene sprejme, sprejme tega, kteri me je poslal. 21Ko je Jezus to povedal, postane žalosten v duhu, in zatrdi in reče: Resnično resnično vam pravim, da me bo eden od vas izdal. 22Učenci njegovi so se torej pogledovali med seboj, pomišljevaje, za kterega da pravi. 23Slonel je pa za mizo eden učencev njegovih na naročji Jezusovem, kterega je Jezus ljubil. 24Simon Peter torej namigne temu, da naj vpraša, kdo da bi bil, za kogar pravi. 25In on leže Jezusu na prsi, in reče mu: Gospod, kdo je? 26Jezus odgovorí: Ta je, komur bom jaz omočivši, grižljaj podal. In omočivši grižljaj, podá Judu Simonovemu Iškarijanu. 27In po grižljaji, tedaj vnide va-nj satan. In Jezus mu reče: Kar delaš, stóri hitro. 28Tega pa ni razumel nobeden od teh, kteri so sedeli za mizo, čemu mu je rekel. 29Nekteri namreč so mislili, ker je Juda mošnjo imel, da mu Jezus pravi: Nakupi, kar nam je treba za praznik; ali, da naj dá kaj ubogim. 30In on vzeme mošnjo, in izide; bila je pa noč. 31Ko je pa izšel, reče Jezus: Sedaj se je sin človečji oslavil, in Bog se je oslavil v njem. 32Če se je Bog oslavil v njem, oslavil bo tudi Bog njega v sebi, in precej ga bo oslavil. 33Sinčeki! še malo sem z vami. Iskali me boste, in kakor sem Judom povedal: Kamor jaz grem, vi ne morete priti, pravim sedaj tudi vam. 34Novo zapoved vam dajem, da se ljubíte med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubíte med seboj. 35V tem vas bodo poznali vsi, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen eden do drugega. 36Reče mu Simon Peter: Gospod, kam greš? Odgovorí mu Jezus: Kamor grem, ne moreš sedaj za menoj iti; prišel boš pa pozneje za menoj. 37Reče mu Peter: Gospod, za kaj ne morem sedaj za teboj iti? dušo svojo bom položil za-te. 38Odgovorí mu Jezus: Dušo svojo boš položil za-me? Resnično resnično ti pravim: Ne bo zapel petelin, dokler me trikat ▼

▼(trikrat)

ne zatajiš.