‏ John 5

V. Poglavje

1Po tem je bil praznik Judovski, in Jezus se napoti v Jeruzalem. 2Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopel, ktera se Hebrejski imenuje Betesda, in ima pet lop. 3V teh je ležala velika množica bolnikov, slepih, hromih, polomljenih, kteri so pričakovali, kedaj se bo jela voda gibati. 4Shajal je namreč angelj o svojem času v kopel, in kalil je vodo; in kdor je prvi vstopil, potem ko se je voda skalila, ozdravel je, kterokoli bolezen je imel. 5Bil je pa en človek tam, kteri je bil osem in trideset let bolan. 6Ko Jezus tega vidi, da leži, in zvé, da je uže dolgo časa bolan, reče mu: Hočeš li ozdraveti? 7Odgovorí mu bolnik: Gospod, nimam človeka, da bi me, kedar se voda skalí, vrgel v kopel; a predno sam pridem, vstopi drugi pred menoj. 8Velí mu Jezus: Vstani, vzemi oder svoj, in hodi. 9In precej je človek ozdravel, in vzel oder svoj, in hodil. Bila je pa tisti dan sobota. 10Za to so govorili Judje uzdravljenemu: Sobota je; ne smeš odra nositi. 11Odgovorí jim: Ta, ki me je uzdravil, rekel mi je: Vzemi oder svoj, in hodi! 12Vprašajo ga torej: Kdo je ta človek, ki ti je rekel: Vzemi oder svoj, in hodi? 13Uzdravljeni pa ni vedel, kdo je; kajti Jezus se je bil umaknil, ker je bilo veliko ljudstva na tem kraji. 14Po tem ga najde Jezus v tempeljnu, in reče mu: Glej, ozdravel si; ne gréši več, da ti se kaj hujega ne prigodí. 15Človek odide, in sporočí Judom, da je Jezus tisti, ki ga je uzdravil. 16In za to so Judje Jezusa preganjali, in gledali so, da bi ga umorili, ker je to delal v soboto. 17Jezus jim je pa odgovarjal: Oče moj doslej dela, tudi jaz delam. 18Za to so pa Judje še bolj gledali, da bi ga umorili, ker ni samo sobote prelomil, nego tudi Boga očeta svojega imenoval, delajoč se enakega Bogu. 19Jezus pa odgovorí in jim reče: Resnično resnično vam pravim, da ne more sin sam od sebe ničesar delati, razen kar vidi, da dela oče; karkoli namreč on dela, to tudi sin dela ravno tako. 20Kajti oče sina ljubi, in vse mu pokazuje, kar sam dela; in pokazal mu bo še veča dela, nego ta, da se boste vi čudili. 21Kakor namreč oče obujuje mrtve, in oživlja, tako tudi sin, ktere hoče. 22Kajti oče tudi nikogar ne sodi, nego vso sodbo je izročil sinu: 23Da bi vsi spoštovali sina, kakor spoštujejo očeta. Kdor sina ne spoštuje, ne spoštuje očeta, kteri ga je poslal. 24Resnično resnično vam pravim, da kdor mojo besedo posluša, in veruje temu, kteri me je poslal, ima večno življenje; in ne pride na sodbo, nego prešel je iz smrti v življenje. 25Resnično resnično vam pravim, da bo prišel čas, in sedaj je, ko bodo mrtvi slišali glas sina Božjega, in kteri bodo slišali, oživeli bodo. 26Kakor ima namreč oče življenje v sebi, tako je dal tudi sinu, da ima življenje v sebi. 27In dal mu je oblast tudi sodbo delati, ker je sin človečji. 28Ne čudite se temu; kajti prišel bo čas, ko bodo vsi, kteri so v grobih, slišali glas njegov; 29In izšli bodo, kteri so dobro delali, na vstajanje življenja, a kteri so hudo delali, na vstajanje sodbe. 30Jas sam od sebe ne morem ničesar delati. Kakor slišim, sodim; in sodba moja je pravična: ker ne iščem svoje volje, nego volje tega, kteri me je poslal. 31Če jaz sam za sebe pričam, pričanje moje ni resnično. 32Drugi je, kteri priča zame, in vém, da je pričevanje, ktero za-me priča, resnično. 33Vi ste poslali k Janezu, in pričal je po pravici; 34Ali jaz ne sprejemam priče od človeka; nego pravim vam to, da bi se zveličali. 35On je bil luč, ktera je gorela in svetila; a vi ste se hoteli nekoliko časa veseliti svetlobe njegove. 36Ali jaz imam večo pričo, kakor Janez; dela namreč, ktera mi je oče izročil, naj jih dodelam: ta dela, ktera jaz delam, pričajo za-me, da me je oče poslal. 37In oče, kteri me je poslal, pričal je sam za mene. Niste pa ne glasú njegovega slišali, ne obličja njegovega videli. 38In besede njegove nimate, da bi prebivala v vas: ker temu, kogar je on poslal, ne verujete. 39Preglejte pisma, ker vi mislite, da imate v njih življenje, in ta so, ktera pričajo za-me. 40Pa ne čete priti k meni, da bi imeli življenje. 41Slave od ljudî ne sprejemam. 42Ali poznam vas, da ljubezni Božje nimate v sebi. 43Jaz sem prišel v ime očeta svojega, in ne sprejemate me; če drugi pride v svoje ime, njega boste sprejeli. 44Kako morete vi verovati, ko sprejemate slavo eden od drugega, slave pa, ktera je od edinega Boga, ne iščete? 45Ne mislite, da vas bom jaz tožil očetu; je, kteri vas toži, Mojzes, v kogar vi zaupate. 46Ko bi namreč Mojzesu verovali, verovali bi meni: kajti on je pisal za mene. 47Če pa njegovim pismom ne verujete, kako boste mojim besedam verovali?