‏ John 8

VIII. Poglavje

1Jezus je pa odšel na Oljsko goro. 2A zjutraj pride zopet v tempelj, in vse ljudstvo je šlo k njemu; ter sede in je učil. 3Pripeljejo pa pismarji in Farizeji k njemu ženo, v prešestvu zasačeno, in postavivši jo na sredo, 4Rekó mu: Učenik, ta žena je ravnokar v prešestvu zasačena; 5Mojzes nam je pa v postavi zapovedal, naj takošne kamenjujemo. Ti pa kaj praviš? 6To so pa govorili, izkušajoč ga, da bi ga mogli zatožiti. A Jezus, sklonivši se dol, pisal je s prstom svojim po tléh. 7Ko so ga pa le še vpraševali, skloni se kvišku, in reče jim: Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen na njo. 8In zopet se skloni dol, in pisal je po tléh. 9Oni pa, ko so to slišali, in jih je vest tožila, odhajali so eden za drugim, počenši od starešin noter do zadnjih; in Jezus je ostal sam, in žena, stoječ na sredi. 10Jezus pa, ko se po konci skloni, in razen žene nikogar ne vidi, reče jej: Žena, kje so tisti tožniki tvoji? ali te ni nobeden obsodil? 11Ona pa reče: Nobeden, Gospod! A Jezus jej reče: Tudi jaz te ne bom obsodil; pojdi in ne gréši več. 12In Jezus jim zopet reče, govoreč: Jaz sem luč sveta; kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, nego imel bo luč življenja. 13Pa mu rekó Farizeji: Ti sam za-se pričuješ; pričanje tvoje ni resnično. 14Jezus odgovorí in jim reče: Če tudi jaz sam za-se pričam, pričanje moje je resnično: ker vém, odkod sem prišel, in kam grem: vi pa ne véste, odkod sem prišel, in kam grem, 15Vi po telesu sodite; jaz ne sodim nikogar. 16Pa če jaz tudi sodim, sodba moja je resnična; ker nisem sam, nego jaz in oče, kteri me je poslal. 17Pisano pa je tudi v zakonu vašem, da je dveh človekov pričanje resnično. 18Jaz sem, kteri sam za-se pričam, in oče priča za-me, kteri me je poslal. 19Tedaj so mu pravili: Kje je oče tvoj? Jezus odgovorí: Ne mene ne poznate, ne očeta mojega; ko bi mene poznali, poznali bi tudi očeta mojega. 20Te besede je povedal Jezus pri zakladnici, učeč v tempeljnu; in nihče ga ni zgrabil, ker čas njegov še ni bil prišel. 21In Jezus jim zopet reče: Jaz grem, in iskali me boste, in v grehu svojem boste pomrli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti. 22Govorili so torej Judje: Ali se bo sam umoril, ko pravi: Kamor jaz grem, vi ne morete priti? 23Pa jim reče: Vi ste od zdolej, jaz sem od zgorej; vi ste s tega sveta, jaz nisem s tega sveta. 24Rekel sem vam pa, da boste pomrli v grehih svojih: če namreč ne boste verovali, da sem jaz, pomrli boste v grehih svojih. 25Rekó mu torej: Kdo si ti? In reče jim Jezus: To, kar vam od začetka pravim. 26Veliko imam o vas govoriti, in soditi; ali kteri me je poslal, ta je resničen; in jaz govorim to, kar sem od njega slišal. 27Niso pa razpoznali, da jim je govoril za očeta. 28Za to jim Jezus reče: Kedar boste sina človečjega povišali, tedaj boste razpoznali, da sem jaz, in da sam od sebe ničesar ne delam, nego kakor me je naučil oče moj, to govorim. 29In kteri me je poslal, ta je z menoj; ni me pustil oče samega, ker jaz to, kar je njemu po godi, vsegdar delam. 30Ko je to govoril, verovalo jih je veliko va-nj. 31In govoril je Jezus tistim Judom, kteri so mu verovali: Če vi ostanete v besedi mojej, boste zares učenci moji; 32In razpoznali boste resnico, in resnica vas bo osvobodila. 33Odgovoré mu: Seme Abrahamovo smo, in služili nismo nikoli nobenemu; kako govoriš ti: Svobodni boste postali? 34Odgovorí jim Jezus: Resnično resnično vam pravim, da vsak, kdor dela greh, suženj je grehu. 35Suženj pa ne ostane v hiši vekomaj; sin ostane vekomaj. 36Če vas torej sin osvobodí, boste res svobodni. 37Vém, da ste seme Abrahamovo; ali gledate me umoriti, ker moja beseda nima mesta v vas. 38Jaz govorim, kar sem videl od očeta svojega: in vi delate, kar ste od svojega očeta videli. 39Odgovoré in rekó mu: Oče naš je Abraham. Reče jim Jezus: Ko bi bili sinovi Abrahamovi, delali bi dela Abrahamova. 40Sedaj pa gledate mene umoriti, človeka, kteri sem vam resnico povedal, ktero sem slišal od Boga; tega Abraham ni storil. 41Vi delate dela svojega očeta. Pa mu rekó: Ali nismo iz kurbarije rojeni! enega očeta imamo, Boga. 42Jezus jim pa reče: Ko bi bil Bog vaš oče, ljubili bi me; kajti jaz sem od Boga izšel in prišel: ker tudi nisem sam od sebe prišel, nego on me je poslal. 43Za kaj mojega govora ne umete? Ker ne morete moje besede poslušati. 44Vi ste od očeta hudiča, in slasti očeta svojega hočete delati. On je bil ubijalec ljudî od začetka, in na resnici ne stojí: ker resnice ni v njem. Kedar govorí laž, govorí od svojega, ker je lažnik in oče laží. 45Jaz pa, ker resnico govorim, ne verujete mi. 46Kdo izmed vas me dolží greha? Če pa resnico govorim, za kaj mi vi ne verujete? 47Kdor je od Boga, besedo Božjo posluša; za to vi ne poslušate, ker niste od Boga. 48Judje pa odgovoré in mu rekó: Ali ne pravimo mi prav, da si ti Samarijan, in imaš hudiča? 49Jezus odgovorí: Jaz nimam hudiča, nego spoštujem očeta svojega; a vi me zasramujete. 50Pa jaz ne iščem svoji slave; je, kteri je išče in sode 51Resnično resnično vam pravim: če kdo mojo besedo ohrani, ne bo videl smrti vekomaj. 52Rekó mu torej Judje: Sedaj smo razpoznali, da hudiča imaš; Abraham je umrl in preroki, a ti praviš: Če kdo mojo besedo ohrani, ne bo okusil smrti vekomaj. 53Kaj si ne mara ti veči od našega očeta Abrahama, kteri je umrl? Tudi preroki so pomrli: koga se ti sam delaš? 54Jezus odgovorí: Če se jaz sam slavim, slava moja ni nič; oče moj je, kteri me slavi, za kogar vi pravite, da je vaš Bog. 55In ne poznate ga, a jaz ga poznam; in ko bi rekel, da ga ne poznam, enak bi bil vam, lažnjivec: ali poznam ga, in besedo njegovo izpolnjujem. 56Abraham, oče vaš, oveselil se je, da bo videl moj dan; in videl je, in radoval se je. 57Rekó mu torej Judje: Petdeset let še nimaš, in videl si Abrahama? 58Reče jim Jezus: Resnično resnično vam pravim: Jaz sem, predno se je Abraham rodil. 59Tedaj zgrabijo kamenje, da bi vrgli na-nj; ali Jezus se skrije, in prejde po sredi njih, in izide iz tempeljna: in tako je odšel.