‏ Psalms 104

Psalm 104

1Blagoslavljaj, duša moja Gospoda. Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel. 2Odevaš se z lučjo kakor z obleko; nebesa razpenjaš kakor zagrinjalo; 3Kateri stavi v vode gornje hrame svoje; kateri nareja oblake za voz svoj, kateri hodéva po vetrov perotih, 4Kateri dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plameneči, 5Ustanovil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na vedno večne čase. 6Z breznom si jo bil odél kakor z odejo, ko so vode stale čez gore. 7Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom bežale so urno. 8Dvignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, katero si jim bil ustanovil. 9Mejo si postavil, da ne idejo čez, da se ne povrnejo, pokrit zemljo; 10Kateri izpuščaš studence po dolinah, da hodijo med gorami. 11Napajajo naj vse poljske živali; žejo svojo gasé divji osli. 12Poleg njih prebivajo tice nebeške, glasijo se iz med listja. 13Kateri móči goré iz gornjih hramov svojih, da se sè sadom dél tvojih zemlja pase. 14Daješ, da seno raste živini, in zelišče človeku za rabo, da jemlje hrano iz zemlje; 15Kateri z vinom razveseljuje srce človeku; z oljem svetlo dela čelo, in z jedjo podpira srce človeku. 16Siti se drevje Gospodovo; cedre na Libanonu, katere je vsadil; 17(Kjer gnezdijo tički), jelke prebivališče štorklji, 18Gore previsoke divjim kozlom, skale prebivališče gorskim mišim. 19Postavil je mesec za čase gotove, solnce, ki pozna záhod svoj. 20Temé narejaš, da je noč, ko prilezejo vse gozdne živali. 21Mladi levi rjoveč po plenu, in iskajoč od Boga mogočnega hrane svoje. 22O solnčnem vzhodu se poskrijejo in ležé v brlogih svojih. 23Človek gre na delo svoje, in na polje svoje do večera. 24Kako veličastna so dela tvoja, o Gospod; kako modro si jih naredil vsa; kako polna je zemlja posesti tvoje! 25V morji samem velikem in prostornem: tu so lazeče živali, in brez števila živali z velikimi male. 26Tod hodijo ladije; som, katerega si ustvaril, igrá se v njem. 27Vse tó čaka tebe, da jim daš živeža o svojem času. 28Ko jim daješ ti, pobirajo; ko jim odpreš roko svojo sitijo se z dobroto. 29Ko jim skriješ obličje svoje, zbegajo se; ko jim vzameš sapo, ginejo in povračajo se v svoj prah. 30Ko izpuščaš sapo svojo, oživljajo se, obličje obnavljaš zemlji. 31Čast bodi Gospodu vekomaj; raduj se, Gospod, v delih svojih! 32Ko pogleda na zemljo, trese se ona; ko se dotakne gorâ, kadé se. 33Pel bodem Gospodu v življenji svojem; prepeval Bogu svojemu, dokler bodem. 34Prijetno bode o njem premišljevanje moje, radoval se bodem jaz v Gospodu. 35Izginejo naj grešniki sè zemlje, in krivičnih več ne bódi; blagoslavljaj, duša moja, Gospoda. Aleluja!