Psalms 40
Psalm 40
1Načelniku godbe, psalm Davidov. 2Stanovitno sem čakal Gospoda, kateri je nagnivši se k meni slišal vpitje moje. 3In izpeljavši me iz jezera viharnega, iz blatne luže, postavil je nogo mojo na skalo, utrdil korake moje. 4V usta moja je položil novo pesem, hvalno pesem našemu Bogu: videli bodo mnogi in bali se ter zaupali v Gospoda, govoreč: 5Blagor možu, kateri stavi v Gospoda zaupanje svoje, ter se ne ozira v prevzetnike in lažnjivce. 6Mnoga čuda svoja nam ti deliš, Gospod, Bog moj, in misli svoje za nas: nihče, ko jih pregledujem, ni tebi enak; če jih bodem oznanjal in pripovedoval, preštevilna so, da bi jih naštel. 7Daritve in darú se nisi veselil, ušesa si mi prebodel; žgalne žrtve in daritve za greh nisi zahteval. 8Tedaj sem rekel: Glej, tu sem; v zvitku knjige je pisano o meni: 9Veseli me delati voljo tvojo, Bog moj; in postava tvoja je v mojem osrčji. 10Pravico oznanjam v zboru velikem; glej, ustnam svojim ne branim, Gospod, ti veš. 11Pravice tvoje ne skrivam v srci svojem: zvestobo tvojo in blaginjo tvojo pravim; ne prikrivam milosti tvoje in resnice tvoje velikemu zboru. 12Ti, Gospod, ne odtezaj mi usmiljenja svojega; milost tvoja in resnica tvoja naj me hraniti vedno. 13Ker obdajajo me in napadajo nadloge brez števila; dohajajo me krivice moje tako, da pregledati ne morem; več jih je, ko glave moje làs; tudi srce moje me zapušča. 14Blagovoli me oteti, Gospod; na pomoč mojo hiti, Gospod! 15Osramoté se naj in z rudečino oblijó vsi vkup, ki iščejo duše moje, da jo pogubé; umaknejo se naj in onečastijo, kateri se veselé moje nadloge. 16Zapuščeni naj bodo za plačilo sramote svoje, kateri pravijo meni: Prav, prav! 17Veselé se naj in radujejo v tebi vsi, kateri te iščejo; govoré naj vedno: Poveličuj se Gospod, kateri ljubijo blaginjo tvojo. 18Ubog sem res in potreben, ali Gospod misli name: pomoč si moja in rešitelj moj: Bog moj, ne múdi se.
Copyright information for
SloStritar