‏ Psalms 89

Psalm 89

1Ukovita pesem Etana Ezrajičana. 2Milosti Gospodove bodem prepeval vekomaj; od roda do roda bodem oznanjal z usti svojimi zvestobo tvojo. 3Ker preverjen sem, da se bode vekomaj slavila milost tvoja; v samih nebesih bodeš utrdil zvestobo svojo, s katero si rekel: 4Sklenil sem zavezo z izvoljenim svojim, prisegel sem Davidu, svojemu hlapcu. 5Da bodem na vekomaj utrdil seme tvoje in stavil prestol tvoj od roda do roda. 6Zatorej slavé nebesa čudovito delo tvoje, Gospod; in zvestobo tvojo v zboru svetnikov. 7Kdo namreč naj se enako čisla v gornjem oblaku Gospodu; primerja se Gospodu med sinovi mogočnih? 8Bog mogočni je strašán v zboru svetnikov, in čestit nad vse, kar ga obdaja. 9O Gospod, Bog vojnih krdél, kdo je tebi enako mogočen, Gospod? Ker zvestoba tvoja te ogrinja! 10Ti gospoduješ nad morja ponosom; ko se spenjajo valovi njegovi, ti jih krotiš. 11Ti si zdrobil, kakor prebodenega, Egipčana; z roko svoje moči si razkropil sovražnike svoje. 12Tvoja so nebesa in tvoja zemlja; vesoljni svet in česar je poln ustanovil si tí. 13Sever in jug, katera si ti ustvaril, Tabor in Hermon prepevajo o imenu tvojem. 14Ti imaš roko z močjo; krepka je tvoja roka, vzvišena desnica tvoja. 15Pravica in sodba sta za prebivališče tvojemu prestolu; milost in zvestoba hodita pred tvojim obličjem. 16Blagor ljudstvu, katero pozna trombe glas, hodi v svetlobi obličja tvojega, Gospod! 17V imenu tvojem radujejo se ves dan, in dvigujejo se v pravici tvoji. 18Ker slava si njih móči, in po blagovoljnosti tvoji dviguje se naš rog. 19Gospod namreč je naš ščit in svetnika Izraelovega, našega kralja. 20Tedaj si v prikazni nagovoril njega, kateremu milost deliš, ter mu rekel: "Pomoč sem napravil zoper močnega, povzdignil izvoljenega iz ljudstva. 21Našel sem Davida, svojega hlapca; pomazilil sem ga sè svetim oljem svojim. 22Z njim bodi stanovitna roka moja, in dlan moja naj ga krepča. 23Ne bode ga stiskal sovražnik, in krivici udani ga ne ne bode žalil. 24Temuč starem izpred njegovega obličja neprijatelje njegove, in sovražnike udarim. 25Tako mu bode pomagala zvestoba moja in milost moja, da se bode v mojem imenu povzdignil rog njegov. 26Ker nad morje položim roko njegovo, in nad reke njegovo desnico. 27On me bode klical: Ti oče moj; Bog moj mogočni in skala blaginje moje! 28In jaz ga postavim za prvorojenca, povišanega nad zemeljske kralje. 29Vekomaj mu ohranim milost svojo, in zaveza moja mu bode zvesta. 30In vekomaj postavim seme njegovo in prestol njegov kakor so dnevi nebeški. 31Ako zapusté sinovi njegovi zakon moj, ne bodo hodili v sodbah mojih, 32Ako oskrunijo postave moje, in se ne držé zapovedi mojih: 33Obiskal bodem sè šibo njih pregreho; z udarci njih krivico. 34Milosti pa svoje mu ne odtegnem, in lagal ne bodem zoper zvestobo svojo. 35Oskrunil ne bodem zaveze svoje, ne izpremenil ust svojih besede. 36Enkrat sem prisegel pri svetosti svoji, Davidu ne bodem lagal: 37Da bode večno seme njegovo, in prestol njegov kakor solnce pred mano. 38Kakor luna bode stanoviten vekomaj, in kakor priče zveste na gornjem oblaku." 39Ti pa si zavrgel in zaničeval; razsrdil si se proti maziljencu svojemu. 40Zaničeval si hlapca svojega zavezo, oskrunil in vrgel na tla venčanje njegovo. 41Podrl si vse ograje njegove; trdnjave njegove si izpostavil razdrobljenju. 42Plenili so ga vsi popotniki, v zasramovanje je sosedom svojim. 43Povzdignil si sovražnikov njegovih desnico, razveselil vse neprijatelje njegove. 44Skrhal si tudi meča njegovega ostrino, in utrdil ga nisi v vojski. 45Storil si, da mine bleščoba njegova, in prestol njegov si pahnil na tla. 46Okrajšal si dnî mladosti njegove; pokril si ga sè sramoto. 47Doklej, Gospod? bodeš li se skrival vekomaj? gorela bode kakor ogenj jeza tvoja? 48Spomni se mene, kako sem kratkih dni, kaj bi bil zastonj ustvaril vse otroke človeške? 49Kateri mož bi živel tako, da ne izkusi smrti, reši se sam groba? 50Kje so milosti one nekdanje, Gospod, katere si bil prisegel Davidu po zvestobi svoji? 51Spomni se, Gospod, sramote hlapcev svojih, da nosim v naročji svojem zasramovanje vseh ljudstev največjih, 52S katerim so sramotili sovražniki tvoji, Gospod, s katerim so sramotili maziljenca tvojega stopinje. 53Slava Gospodu vekomaj, zgódi se, še enkrat, zgódi se!